Z zelo odličnim časom je zaključil svoj že 3. DOS tudi naš ultratriatlonec Matej Markovič. Evgen Vižintin je moral zaradi zdravstvenih težav v zadnjih kilometrih žal odstopiti.
Iskrene čestitke!
| slika 1 |
| slika 2 |
Predstavljamo vam zgodbo naše aktivne članice Teje Gulič, ki je "čez noč" zablestela v ženskem cestnem kolesarstvu ... in tudi opravila s svojim prvim triatlonom. Še enkrat vse čestitke!
»Pokal Schneekoppe«
Letošnje leto se ni začelo nič drugače kot leta poprej, sezona brez pavze. Tudi na Krasu imamo srečo, da so zime mile in »vozne«. Za cilj leta sem si postavila letošnjo noviteto v rekreativnem kolesarstvu in to je prijava na Pokal Schneekoppe, ki je trojček treh največjih kolesarskih prireditev v Sloveniji (maraton Franja, maraton Alpe in Juriš na Vršič). Rekla sem si, to odpeljem le kot dokaz napredka, ki ga je povzročila vadba spinninga (vadba spinninga tudi pod mojim vodstvom :)
Na maratonu Franja sem med ženskami zasedla 2. mesto absolutno in občutki so bili zelo dobri. Škoda le, da je proti koncu zmočilo cesto in povzročilo padec kolesarja pred menoj, posledično pa mi je spodrsnilo izven cestišča. Tako sem izgubila dobro minutko in s tem tudi prvo mesto. Ampak pomembno je počutje in zadovoljstvo.
Rezultata žal ne morem primerjati z lanskim, ko sem imela tehnično okvaro na kolesu-počena zajla menjalnika :(

Slika1: Maraton Franja, spust iz Kladja
Tretjega julija, medtem ko so se kolegi iz kluba potili na Ironmanu v Celovcu, sem obkrožila Kamniško-savinjske Alpe. Maraton Alpe Scott je slovenski najtežji maraton. Čeprav je njegova dolžina le 130km, ima kar 2000 višinskih metrov, saj je potrebno prevoziti kar tri večje vzpone. Maraton se začne in konča v Kamniku. Do prvega vzpona na Jezersko je zelo letelo. Skratka, začetek je bil kar naporen, saj ni bilo nikakršnega ogrevanja. Številni treningi s fanti so pripomogli, da nisem imela večjih težav. Uspela sem slediti grupi in tudi pojesti gel, ki me je »držal« čez slednji vzpon. V vzponu sem ujela svoj ritem in končno zadihala v ritmu :) Sprostila sem se in začela uživati…
Prvi spust sem odpeljala kolikor toliko solidno (sicer so spusti moja šibka točka). Sledil je najtežji klanec na Pavličevo sedlo. Začela sem ga počasi, tako so se noge ponovno ogrele. Počutje je bilo super, saj sem prehitela veliko kolesarjev. Nisem bila obremenjena s časom, saj sem mislila, da najhitrejša ne morem biti. Tako se nisem kaj dosti trudila, saj sem želela privarčevati z energijo. Pozabila sem stisniti merilec srčnega utripa, zato res nisem imela časovne orientacije kako vozim v klanec. Moja teorija: »važno, da se počutiš dobro« ;) Ta klanec ima tudi posebno merjene časa in najhitrejšemu se podeli nagrada.
Sledeči spust je bil zelo problematičen zaradi dolžine in slabega cestišča. Iz ovinka v ovinek sem se bala, da bom staknila defekt L. K sreči je bilo ok, ampak previdnost sem plačala tako, da sem ostala sama - nikjer nobenega. Sem pa vsaj imela priliko napolniti želodček. Po nekaj kilometrih mi je le uspelo priključiti k skupini. Veter je najprej pihal iz boka kasneje pa celo direkt v prsa, ampak kot bi mignil, je že sledil zadnji vzpon na Črnivec in 1,2,3 smo v Kamniku na cilju bili vsi. :)
Čestitke zmagovalki maratona Urši Pintar, ki je imela veliko prednost ter drugo-uvrščeni Tjaši Rutar. Zasedla sem 3. mesto, vendar le 25 sekund za Tjašo. Čas na Pavličevo sedlo se je meril posebej, tako sem stopila na najvišjo stopničko :)
Primerjava z lanskim letom je napredek 13 minut. Zagotovo brez truda ni napredka, ampak kilometri in spinning vadba se obrestuje ;)
Spoštovane kolesarke in kolesarji!
Že nekaj časa je v nas tlela misel o skupnih gorsko kolesarskih treningih. Sedaj smo se odločili, da to misel tudi izpeljemo.
Prvo srečanje bomo organizirali v mesecu septembru, potekalo pa bo pod strokovnim vodstvom, tako da bomo lahko že v samem začetku rešili morebitna vprašanja. Treningi naj bi potekali ob sobotah dopoldne z začetkom pri Vinakoper oziroma po dogovoru.
Treningi bodo prilagojeni različnim stopnjam pripravljenosti, primerni za začetnike kot za nadaljevalce. J
Namen kolesarjenja bo mnogo več kot le surovo poganjanje pedal, saj se bomo odlično zabavali, hkrati pa odkrivali nove čudovite kotičke naše Obale. Na koncu, ali morda celo vmes, se bomo nagradili s črno sladico, ki bo dala piko na i čudovitemu začetku dneva.
Na pot sem se odpravil v petek, dva dni pred mojim velikim podvigom. Pot iz Kopra do St.Poltna je vodila mimo veličastnega mesta Dunaja in po sedmih urah vožnje s kamperjem, smo prispeli v mesto St.Polten. Sledilo je popolno presenečenje. Lastnim očem nisem mogel verjeti, kako pomembna je tovrstna prireditev na avstrijskih tleh, in kako skrbno so se odgovorni lotili organizacije. Do samega središča nas je spremljala glasba, zastave so vihrale na vsakem drogu, ogromni reklamni panoji so oznanjali prireditev. V kampusu, kjer je bilo strnjeno glavno dogajanje, so parkirna mesta zasedli ogromni beli šotori, v katerih so bile stojnice polne koles, oblek in ostalih raznoraznih športnih pripomočkov, restavracije in podobno. Obiskovalcev je tega dne že kar mrgolelo. Pogled na njih in misel na prihajajočo nedeljo mi je poželo adrenalin po telesu. Nato je sledila nastanitev in lahka večerja. Sobotni dan se je začel že v zgodnjih jutranjih urah, saj sem se želel izogniti gneči zaradi registracije. Dobil sem štartno številko in se odpravil na ogled tekmovalnega območja in sicer plavalnega dela in menjalnega prostora. Sledil je čas za kosilo, katerega se nisem kaj preveč veselil, saj sem se zadnje dni hranil zgolj s ''pašto''. Nato sem se odpravil na obisk Ironman expoa. Sobotno popoldne sem izkoristil za hiter servis kolesa in pripravo menjalnih torb in to je bil tudi čas, ko sem spoznal sotekmovalce. Na območju oddaje kolesa in menjave me je obkrožalo na stotine atletov. Pogled na to veličino, mi je povsem vzelo sapo. Tik pred spanjem so se pojavili občutki negotovosti, strahu, živčnosti in skrbi o poteku jutrišnjega dne.
Budilka je zazvonila ob 04:45 in pričela se je nedelja, moj ''dan D''. Privoščil sem si lahek zajtrk, nato naredil gibalne vaje in se odpravil proti startu. Zrak je bil težek, hladen, ozračje naelektreno. Bližje sem bil startu, bolj me je navdajal občutek ne zaznavanja samega sebe. Kaj kmalu pa se je vse obrnilo na pozitivno plat. Ob prihodu na startno mesto (včeraj še nekoliko osamljena, danes povsem zapolnjena jasa) so me očarali atleti, ki so se pridno pripravljali tako fizično kot psihično. Ob 7:05 sem z neoprensko obleko skočil v precej hladno jezero in začel moj prvi »small« ironman. Plavanje je bilo dokaj naporno, zaradi večmesečnih težav z ramo. Plavalna proga dolga
Zaključujem z zahvalo moji družini in prijateljem, ki so mi stali vedno ob strani. Posebej bi se zahvalil tudi društvu ŠD 3SPORT in kolegu Petru, za vse nasvete ter podporo.