Poročilo Luke Skočaja: NJEGOV PRVI :)

V soboto, 11. junija 2011, je v Kopru potekal drugi triatlon za pokal Istre. Lani je bilo prav to tekmovanje moja odskočna deska v svet triatlona. Letos pa sem se lotil mojega največjega podviga, avstrijski Ironman 70.3 v St.Poltnu dne, 22. maja 2011. Nanj sem se prijavil lanskega decembra, medtem pa sem se že skrbno pripravljal celo zimo in prihajajočo pomlad.

Na pot sem se odpravil v petek, dva dni pred mojim velikim podvigom. Pot iz Kopra do St.Poltna je vodila mimo veličastnega mesta Dunaja in po sedmih urah vožnje s kamperjem, smo prispeli v mesto St.Polten. Sledilo je popolno presenečenje. Lastnim očem nisem mogel verjeti, kako pomembna je tovrstna prireditev na avstrijskih tleh, in kako skrbno so se odgovorni lotili organizacije. Do samega središča nas je spremljala glasba, zastave so vihrale na vsakem drogu, ogromni reklamni panoji so oznanjali prireditev. V kampusu, kjer je bilo strnjeno glavno dogajanje, so parkirna mesta zasedli ogromni beli šotori, v katerih so bile stojnice polne koles, oblek in ostalih raznoraznih športnih pripomočkov, restavracije in podobno. Obiskovalcev je tega dne že kar mrgolelo. Pogled na njih in misel na prihajajočo nedeljo mi je poželo adrenalin po telesu. Nato je sledila nastanitev in lahka večerja. Sobotni dan se je začel že v zgodnjih jutranjih urah, saj sem se želel izogniti gneči zaradi registracije. Dobil sem štartno številko in se odpravil na ogled tekmovalnega območja in sicer plavalnega dela in menjalnega prostora. Sledil je čas za kosilo, katerega se nisem kaj preveč veselil, saj sem se zadnje dni hranil zgolj s ''pašto''. Nato sem se odpravil na obisk Ironman expoa. Sobotno popoldne sem izkoristil za hiter servis kolesa in pripravo menjalnih torb in to je bil tudi čas, ko sem spoznal sotekmovalce. Na območju oddaje kolesa in menjave me je obkrožalo na stotine atletov. Pogled na to veličino, mi je povsem vzelo sapo. Tik pred spanjem so se pojavili občutki negotovosti, strahu, živčnosti in skrbi o poteku jutrišnjega dne.

Budilka je zazvonila ob 04:45 in pričela se je nedelja, moj ''dan D''. Privoščil sem si lahek zajtrk, nato naredil gibalne vaje in se odpravil proti startu. Zrak je bil težek, hladen, ozračje naelektreno. Bližje sem bil startu, bolj me je navdajal občutek ne zaznavanja samega sebe. Kaj kmalu pa se je vse obrnilo na pozitivno plat. Ob prihodu na startno mesto (včeraj še nekoliko osamljena, danes povsem zapolnjena jasa) so me očarali atleti, ki so se pridno pripravljali tako fizično kot psihično. Ob 7:05 sem z neoprensko obleko skočil v precej hladno jezero in začel moj prvi »small« ironman. Plavanje je bilo dokaj naporno, zaradi večmesečnih težav z ramo. Plavalna proga dolga1900 m je bila razgibana. Plavanje je potekalo v dveh jezerih različnih velikosti, prehod med njima je povezoval tekaški del dolg 200m. Po prvem kilometru plavanja je pot vodila na kopno, mimo prijetnega presenečenja, to so bile množice navijačev, ki so vztrajno podpirale čisto vsakega atleta, preko lesenega mostu v drugo manjše jezero. Glede na to, da plavanje ni moja najljubša disciplina, sem ob prihodu iz drugega jezera čutil olajšanje, saj je bil najtežji del za menoj. Hitro sem stekel v menjalni prostor, skočil na kolo in se odpravil na 90 km dolgo pot. Prvih 60km kolesa je šlo zlahka, nato se je začel 4 km dolg vzpon s povprečnim 15 % naklonom, med katerim seveda niso manjkale nevšečnosti, kot je pokvarjen menjalnik kolesa. Kolesarsko progo sem kljub vsem nezgodam končal ob zastavljenem času 2:59:34, nato je sledila moja najljubša disciplina, tek in njena 21 km dolga pot. Preveč lepo bi bilo, da bi šlo vse po maslu. Bolečine v trebuhu, ki so se pojavile med kolesarjenjem, zaradi napora, so se ojačale in postale popolnoma neznosne. Mogel sem upočasniti, vendar nisem se želel predati, nikakor ne po tako dolgih pripravah in odrekanj. Ob glasnem navijanju gledalcev in moji navijaški ekipi, sem končno pretekel v 21 kilometer, ki se je končal v ciljni areni, prenapolnjeni z gledalci. Občutek je neverjeten, vreden truda, že skoraj nadnaraven. Ob prečkanju ciljne črte je eden izmed dveh angleško govorečih voditeljev, naglas oznanil prispelega tekmovalca v cilj, v mojem primeru: “Luka you are the new ironman”, neopisljiv občutek. Celoten čas mojega tekmovanja je bil 5:55:50, in mi je sprva pomenil osebno razočaranje. Kasneje, ko so občutki postali jasnejši, sem ponovno presodil dogajanje in razbral, da vendarle sem prvič nastopal na tovrstnem tekmovanju, prišel do cilja, brez poškodb, s popolno podporo in zadovoljstvom mojih bližnjih, zato sem prepričan, da sem letošnji ironman zaključil kot zmagovalec.

Zaključujem z zahvalo moji družini in prijateljem, ki so mi stali vedno ob strani. Posebej bi se zahvalil tudi društvu ŠD 3SPORT in kolegu Petru, za vse nasvete ter podporo.