Predstavljamo vam zgodbo naše aktivne članice Teje Gulič, ki je "čez noč" zablestela v ženskem cestnem kolesarstvu ... in tudi opravila s svojim prvim triatlonom. Še enkrat vse čestitke!
»Pokal Schneekoppe«
Letošnje leto se ni začelo nič drugače kot leta poprej, sezona brez pavze. Tudi na Krasu imamo srečo, da so zime mile in »vozne«. Za cilj leta sem si postavila letošnjo noviteto v rekreativnem kolesarstvu in to je prijava na Pokal Schneekoppe, ki je trojček treh največjih kolesarskih prireditev v Sloveniji (maraton Franja, maraton Alpe in Juriš na Vršič). Rekla sem si, to odpeljem le kot dokaz napredka, ki ga je povzročila vadba spinninga (vadba spinninga tudi pod mojim vodstvom :)
Na maratonu Franja sem med ženskami zasedla 2. mesto absolutno in občutki so bili zelo dobri. Škoda le, da je proti koncu zmočilo cesto in povzročilo padec kolesarja pred menoj, posledično pa mi je spodrsnilo izven cestišča. Tako sem izgubila dobro minutko in s tem tudi prvo mesto. Ampak pomembno je počutje in zadovoljstvo.
Rezultata žal ne morem primerjati z lanskim, ko sem imela tehnično okvaro na kolesu-počena zajla menjalnika :(
Slika1: Maraton Franja, spust iz Kladja
Tretjega julija, medtem ko so se kolegi iz kluba potili na Ironmanu v Celovcu, sem obkrožila Kamniško-savinjske Alpe. Maraton Alpe Scott je slovenski najtežji maraton. Čeprav je njegova dolžina le 130km, ima kar 2000 višinskih metrov, saj je potrebno prevoziti kar tri večje vzpone. Maraton se začne in konča v Kamniku. Do prvega vzpona na Jezersko je zelo letelo. Skratka, začetek je bil kar naporen, saj ni bilo nikakršnega ogrevanja. Številni treningi s fanti so pripomogli, da nisem imela večjih težav. Uspela sem slediti grupi in tudi pojesti gel, ki me je »držal« čez slednji vzpon. V vzponu sem ujela svoj ritem in končno zadihala v ritmu :) Sprostila sem se in začela uživati…
Prvi spust sem odpeljala kolikor toliko solidno (sicer so spusti moja šibka točka). Sledil je najtežji klanec na Pavličevo sedlo. Začela sem ga počasi, tako so se noge ponovno ogrele. Počutje je bilo super, saj sem prehitela veliko kolesarjev. Nisem bila obremenjena s časom, saj sem mislila, da najhitrejša ne morem biti. Tako se nisem kaj dosti trudila, saj sem želela privarčevati z energijo. Pozabila sem stisniti merilec srčnega utripa, zato res nisem imela časovne orientacije kako vozim v klanec. Moja teorija: »važno, da se počutiš dobro« ;) Ta klanec ima tudi posebno merjene časa in najhitrejšemu se podeli nagrada.
Sledeči spust je bil zelo problematičen zaradi dolžine in slabega cestišča. Iz ovinka v ovinek sem se bala, da bom staknila defekt L. K sreči je bilo ok, ampak previdnost sem plačala tako, da sem ostala sama - nikjer nobenega. Sem pa vsaj imela priliko napolniti želodček. Po nekaj kilometrih mi je le uspelo priključiti k skupini. Veter je najprej pihal iz boka kasneje pa celo direkt v prsa, ampak kot bi mignil, je že sledil zadnji vzpon na Črnivec in 1,2,3 smo v Kamniku na cilju bili vsi. :)
Čestitke zmagovalki maratona Urši Pintar, ki je imela veliko prednost ter drugo-uvrščeni Tjaši Rutar. Zasedla sem 3. mesto, vendar le 25 sekund za Tjašo. Čas na Pavličevo sedlo se je meril posebej, tako sem stopila na najvišjo stopničko :)
Primerjava z lanskim letom je napredek 13 minut. Zagotovo brez truda ni napredka, ampak kilometri in spinning vadba se obrestuje ;)
Slika 3: Maraton Alpe, »Vsak začetek je težak.«
Slika 4: Maraton Alpe, Vzpon na Pavličevo sedlo
»Uživaj in preplezal boš vse gore, da dosežeš svoje sanje! »
Ni komentarjev:
Objavite komentar