petek, 10. junij 2011
sobota, 4. junij 2011
ODŠTEVAMO DNEVE ...


ponedeljek, 30. maj 2011
TRASA in KATEGORIJE DNEVNIKOVEGA TRIATLONA ZA POKAL ISTRE 2011

KATEGORIJE:
CICI TRIATLON za najmlajše
| Cicibani / cicibanke | 2004 – 2002 |
| Ml. dečki / deklice | 2001 – 2000 |
SUPER SPRINT TRIATLON za otroke
| St. dečki / deklice | 1999 – 1998 |
| Kadeti / kadetinje | 1997 – 1996 |
| Ml. mladinci / mladinke | 1995 – 1994 |
| Mladinci / mladinke | 1993 – 1992 |
MALI TRIATLON za vsakogar
| Absolutno moški/ženske | |
| Absolutno moški/ženske | |
SPRINT TRIATLON
| St. mladinci / mladinke | 1993 – 1992 |
| Člani /-ce I | 1991 - 1982 |
| Člani /-ce II | 1981 – 1972 |
| Veterani /-ke I | 1971 - 1967 |
| Veterani /-ke II | 1966 - 1962 |
| Veterani /-ke III | 1961 - 1957 |
| Veterani /-ke IV | 1956 - 1952 |
| Veterani /-ke V | |
ŠTAFETNI SPRINT TRIATLON
| Moška in mešana ekipa | podelitev od 1. - 3. mesta |
| Ženska ekipa | podelitev od 1. - 3. mesta |
sreda, 25. maj 2011
DNEVNIKOV TRIATLON ZA POKAL ISTRE 2011
Dnevnikov triatlon za pokal Istre 2011 velja za SLOVENSKI TRIATLONSKI POKAL in ITALIJANSKI POKAL ALPE ADRIATICO – NORDEST FOR TRIATHLON, zato se bodo poleg Slovencev, tekmovanja udeležili tudi triatlonci iz sosednjih držav.
Prireditev je vključena tudi v nacionalno mrežo Športne Unije Slovenije z nazivom: Naravi prijazna športno rekreativna prireditev, ki ponazarja pospešeno zmanjševanje prekomernega obremenjevanja narave in onesnaževanja okolja na področju športnega turizma, športne rekreacije ter športa nasploh.
Tekmo bomo organizirali v Kopru na naslednjih prizoriščih:
V času tekmovanja odraslih bomo za najmlajše (poleg CICI triatlona) zagotovili tudi animacijo ter varstvo. Prireditev se bo zaključila s pogostijo in s koncertom v živo.
Namen prireditve:
Preizkusite se torej v tem atraktivnem olimpijskem športu in postanite del tradicionalne poletne športne prireditve za vrhunske tekmovalce, rekreativce in otroke z morskim pridihom.
Množičnost, druženje, zabava in vrhunskost so pojmi, ki zajemajo uspešno ter kakovostno prireditev. To bo Dnevnikov triatlon za pokal Istre 2011.
PRIJAVNICA - naročniki Dnevnikovih edicij
Za vse dodatne informacije in skupinske prijave pišite na: sd3sport@gmail.com
Več info tudi na: DNK
torek, 10. maj 2011
PESTER TEKMOVALNI VIKEND ZA 3ŠPORTNIKE + ŠTIRJE ČLANI NA DOS PREIZKUŠNJI


ponedeljek, 25. april 2011
ŠE 17 DNI ... DOS & 3ŠPORT

Ekstremno kolesarstvo je sinonim za največje napore. Za ekstremne kolesarje predstavlja preizkušnjo leta izjemno velik športni in medijski dogodek, to je: vztrajnostna Dirka okoli Slovenije, t.i. DOS – RAS EXTREME, ki je mednarodna ultramaratonska kolesarska dirka, s startom in ciljem v Postojni, dolžine preko 1.100 kilometrov, s preko
Letos se bodo ultra dolgotrajne preizkušnje lotili kar trije člani 3ŠPORT-a. Posamezno kategorijo bo zastopal že izkušeni maček dolgotrajnih dirk, Evgen Vižintin, tekmovalno ekipo mešanih dvojic pa bosta zastopala Marko Obranovič in Leni Fafangel.
V posamezni kategoriji, tekmovalec individualno prevozi zgoraj omenjeno dolžino, tekmovanje dvojic pa pomeni, da ekipo predstavljata dva kolesarja/ke, ki izmenično vozita dirko. Zahtevna preizkušnja, kjer so vsi kolesarji med tekmo pravzaprav stalno na robu svojih fizičnih in psihičnih zmožnosti, le malo manj pa trpijo njihovi spremljevalci, ki so najbolj odgovorni za početje svojih varovancev (spremljevalna ekipa).
Evgen, samostnojni podjetnik prevozništva, izkušen in večkratni udeleženec DOS-a, preživi svoj prosti čas za nabiranje sončnih kilometrov. Njegove letošnje želje so: ugodno vreme in priti do cilja brez poškodb.
Marko, diplomant Fakultete za organizacijske vede in zaposlen v sektorju informacijske tehnologije v Banki Koper kot projektant informacijskih sistemov na področju poročanja. Preostali čas posveča izključno kolesarstvu, ki mu pomeni več kot le hobi ali rekreacija. V času tekmovalne kolesarske sezone se udeležuje odmevnejših kolesarskih tekmovanj v Sloveniji kot v sosednjih državah. V letošnji sezoni se bo poleg maratonskih tekmovanj, udeležil tudi na ultramaratonskih preizkušnjah. Nove izzive sprejema z vso resnostjo in predanostjo.
Leni, predsednica Športnega društva 3ŠPORT, koordinira in vodi rekreacijsko vadbo plavanja in teka za odrasle ter uvaja tudi nov program za otroke. Zakaj se je odločila za takšen izziv? Kot absolventka Fakultete za šport izkoristi svoj prosti čas za svoj priljubljen šport, in to je triatlon. Zaradi tekaške poškodbe se je trenutno preusmerila bolj v kolesarske vode. Obstaja več razlogov, zakaj se je odločila udeležiti tako ekstremne preizkušnje. Vsekakor je Leni željna novega, drugačnega izziva, kjer si fizična pripravljenost in glava segata z roko v roki.
3ŠPORT-ova udeležba na DOS-u bo zavzemala velik delež, saj bo kar nekaj članov sestavljalo spremljevalni ekipi.
Zahvala za sprejem povabila za sestavo spremljevalne ekipe mešanih dvojic z imenom 3ŠPORT DOS EXTREME TEAM gre:
Tomažu Obranoviču
Alešu Piščancu
Ireni Obranovič
Dejanu Vivodi
Petru Harnoldu
Mateju Lisjaku
Danijelu Vinčecu
Mešana ekipa dvojic se zahvaljuje naslednjim podjetjem za podporo in sponzorstvo:
REAL, trgovina in servis koles, Koper - velika zahvala gre našemu Alešu Repiču, ki skrbno oskrbuje ne le udeležence DOS-a, ampak celoten klub ŠD 3ŠPORT. Vedno nasmejan in pripravljen ponuditi pomoč. Hvala Aleš!

BILIVING d.o.o., trgovina, storitve in prevozništvo, Ankaran - najlepša hvala našemu novemu klubskemu partnerju za sponzorski najem avtodoma – spremljevalno vozilo.
ISTRA AVTO KOPER d.o.o., zastopstvo in prodaja avtomobilov, Koper – najlepša hvala za sponzorski najem kombija Opla Vivaria – sledno vozilo.

PROAVTO d.o.o., inženiring in predelava vozil, Koper - najlepša hvala za nastavitev in izposojo zvočnikov in mikrofona.

Spremljanje novic boste lahko spremljali na spletni strani ŠD 3ŠPORT.
Več o dirki okoli Slovenije in GPS sledenje na: DOS
sreda, 9. marec 2011
ŠPORTNI POSVET: »ZA ŠPORT ZA VSE NAM GRE«



sreda, 2. marec 2011
Kolesarske priprave na Kanarskih otokih 2011

Leto je okoli in mi spet veselo na Kanarske, tokrat na drugi največji otok, kjer ti že ime pove, da z njim ni lahko češenj zobat – Fuerteventura - (prevod: močan veter). Vsekakor raj za razne surfarske in kiterske športe, mi pa smo ostali rajši na kopnem in se že prvi dan podali v boj z vetrom in prelepimi, večinoma ravninskimi cestami. Zakaj ravninskimi? Na to vprašanje je Matej Paradiž odgovoril: »Ker je vse klance odpihnil veter na Gran Canario in Tenerife!« Družbo mu je delala še njegova in »naša« punca Teja Gulič, ki je trenirala za deklasacijo ubogih slovenskih fantov ob nedavno odprtem spinning centru v Sežani; potem je tu naša štajerska slovenska specialna enota Dario Kočevar, ki je dvigal moralo ob različnih komentarjih, da sem skoraj sestopil s kolesa, saj moj trebušni »6-pack« temu mučenju ni bil kos. Med osvajanjem cest mi je družbo delal naša mišica Dejan Grobiša, ki je vsak dan postajal bolj črn, lep in sijoč, mi pa smo se spraševali s čim hudiča se maže da je kot oglje. Za družbo in zapolnitev kake ozke line sem se ponudil sam—Glista!
Po prihodu na »Fuerteaereo« nas je pričakal moj nekajletni prijatelj in domačin Jose Bolanos in nas vesel v treh rundah odpeljal do našega rezidenčnega apartmaja cca.
S Josejem smo imeli dnevni kontakt in delali plane za naprej, odpeljal nas je plavat na bazen, v fino lokalno poceni restavracijo, uredil nam je raznorazne ugodnosti, ki veljajo na vseh otokih in neomejeno. Skrajno hvaležni smo mu in res se je potrudil na vseh ravneh.
Prvi teden je minil v znamenju zares močnega vetra, kmalu pa nam je Teja vlila upanje z vsakodnevnim vremenskim poročilom, da pa bi se veter lahko počasi že umiril; in se je. Z dneva v dan smo postajali bolj podobni gradbenim delavcem zato so nas prav začudeno gledali vsi, ko smo s proteinčki primahali na bazen in hladili naše nožice. Na samih treningih smo srečevali kar precej kolesarjev, predvsem med vikendi. Kaj kmalu nam je cestic skorajda zmanjkalo, zato sva se z Dariom podala še na S otok Lanzarote, ki je precej bolj hribovit in zanimiv že s tem da ima ponuditi res tisto pravo kolesarjenje med vulkani in po cesti, vrezani čez polje strjene lave, ki je tod tekla v 18. Stoletju. Posledica je pokrajina kot na luni in s tem poganjanje pedal še toliko bolj fantastično. Do Coraleja od koder pelje trajekt naju je seveda peljal Jose, po dveh dneh najinega kolesarskega raziskovanja pa naju je prišel obiskat s sestro in skupaj smo raziskovali otok. Odpeljal nas je v naravni park Timanfaya, Jameos del Agua, Cueve de los Verdes in na Mirador del Rio. Zares fenomenalen otok.
Ostal nam je le en dan, ki pa ni bil po naši volji saj je zjutraj prav nenavadno močno deževalo, a do poldneva je bilo že jasno in z veseljem smo še zadnjič zajahali svoje kobilice in zvrteli pedala do nekaj čez 1600. kilometra. Veseli, da smo se imeli prekrasno in da je bila družba na mestu, se poslovimo od Joseja in toplih krajev, ki prijetno vplivajo na splošno počutje in moralo, ter po krajših zapletih na letališču-(smo vajeni!!!), vzletimo do mrzlega in deževnega Bergama in po nekaj urah prispemo na zadnjo večerjo k Teji in Mateju v Ponikve. Z Dariom še vedno nimava dosti in jo mahneva spet proti severu, tokrat ta sever predstavlja najin dom.
Kdaj bo leto naokoli???


četrtek, 17. februar 2011
SPLAČA SE!
»Ma kaj se splača?«, je dobrodušno vprašal prijeten mož, ki je stal na dvorišču pred hišo, ko sva tekla mimo. To je bil eden od dolgih tekov v zgodnjem dvo mesečnem uvajalnem obdobju, ki sva si jih privoščila v okoliških vaseh, daleč od stadionov in tekaških prog. Za dušo. Pišem v dvojini, ker imam to srečo, da treniram skoraj vedno v družbi. Opazoval naju je, ko sva se mu bližala po ravni cesti, ki je peljala mimo njegove hiše. Takih stikov v vaseh v zaledju sem vajen. Ljudje so bolj domači. Bil je v delovni obleki in verjetno je po kosilu kanil obirati oljke in izkoristiti zadnjo svetlobo kratkih jesenskih popoldnevov. V naglici in dobro zadihana (govora je o vasi Korte, do katere so vse poti klanci) sva mu odgovorila, da je tek odlična stvar in tekla dalje. A v glavi mi je od tistega trenutka vedno znova odzvanjalo njegovo: »Ma kaj se splača?«
Jaz lahko vem, da se, ampak ali znam to nekomu razložiti? Nekomu, ki mu je tek tuj in ki v tem ne vidi dlje, kot mučenje in ogromno potrato časa, kar v bistvu tudi to je. Nismo vsi kot Emil Zatopek, ki je dnevno pretekel po 30 km brez trenerja. Kar tako, sam. Tek mu je bil očitno veselje. Ali pa kot Paavo Nurmi. Leteči Finec. Novinarji so ga po enem od njegovih uspehov vprašali (že takrat so se ljudje spraševali zakaj teči!), zakaj teče. Odgovoril je, da je tek kot ljubezen. Samo zaljubljeni in tekači to vedo.
Kaj pa jaz? Nisem ne Zatopek in ne Nurmi in tek mi predstavlja napor. Zakaj to počnem? Ali res vem? Od tistega jesenskega dne na Kortah se to sprašujem in evo, do česa sem prišel:
IRON MAN
Ali je tek res samo priprava za svoj drugi ironman, ki ga nameravam opraviti julija letos? Vse bolj se mi dozdeva, da je ironman samo izgovor za tek. Na tekmo sem se prijavil, da bom treniral in ne toliko zaradi tekme same. Res je to kraljevska tekma, ali glavni vzrok že ni. Podrediti večmesečne treninge in priprave samo eni tekmi je preveč rizično. Takrat si lahko čisto enostavno prehlajen z vročino in zadeva iz kart, ki si jo gradil 8 mesecev se sesuje. Vzroke je potrebno iskati dalje.
FIT
Poleti sem poškodoval prst na nogi. Poleg tega sem mi je doma nabralo kup opravil in zadeve s treningi so šle v slepo ulico. Potrebno je bilo presekati, zato sem se 3 mesece odrekel treningom. In se je začelo. Sredi poletja, ko običajno izgubim par kg, sem se pričel rediti. Postajal sem okoren in vse mi je postajalo težje. Vezalke na čevljih so bile vse bolj daleč in kobacanje iz ženinega Cliota je bilo vse težje. Saj ne, da ne bi zmogel, a presenečen sem bil med razliko prej in sedaj. Vedno manj sem bil FIT in vedno huje mi je bilo. Ni bilo druge, kot da se po 3 mesečni odsotnosti vrnem k treningom in da sem ponovno FIT. To je definitivno eden od razlogov, zakaj se splača teči. Lažje živiš in splošno počutje je boljše. Ne veš, če ne poizkusiš oboje. Pojdite teč.
HRBET
Pred leti sem obiskal zdravnika, ker sem imel hude bolečine v nogi. Vsako zimo je bilo huje in huje, do točke, ko sem prebedel noči. Zdravnica me je na moje začudenje poslala slikati hrbet, kar se je izkazalo zadetek v polno. Izpahnjeno vretence. Verjetno poškodba iz otroštva (sem se je točno spomnil: Brežice in Borovnica sta bili vezani v Portorožu in čakali prodajo oz razrez. Otroci smo plezali po sidrni verigi in skakali v vodo….in jaz slabo skačem na glavo). Po slikanju hrbta je sledila fizioterapija in masaže. Hodil sem okoli fizioterapevtov, sam pa naredil nič. Malo je bilo bolje, dokončno pa ne. Danes, ko redno vadim v okviru tekaških treningov nimam s hrbtom oz nogo več nobenih problemov. Ne bi se preuranjeno hvalil, a hude bolečine, ki mi niso po cele noči pustile spati ni več. Danes, ko mi drugi govorijo, da jih boli hrbet in da čakajo na pregled se samo nasmiham. Povem jim o vajah, a vidim, da me niso slišali…….pa tako malo je potrebno narediti. Hrbet, to je zelo vreden razlog za tek! Pejte teč in zraven naredite še kakšno vajo.
SEKS
V službi imam enega, s katerim se sicer zelo poredko srečam, a ko se, beseda nanese na seks. Da kako gre in te stvari. Je starejši od mene in po tej strani ga zelo spoštujem. 12 let nazaj sem mu govoril, da z ženo nikakor ne uspeva zanositi in mi je čisto brezbrižno povedal en recept »od bake«, kako je potrebno narediti. Poleg pa še en kontra recept za splav. Da se najde pri roki za vsak slučaj. Vse domače. Doma sva probala. Če je pomagal recept ali kaj drugega, ne vem, a danes imam 12 let starega sina. Enkrat kasneje, ko sva se ponovno srečala me je ogovoril o treningih, ker je izvedel, da migam in da verjetno pretiravam. Da pretiravanje ni dobro za seks, je rekel. Odgovoril sem mu, da mi je danes ena premalo in da bi rabil najmanj dve. Tako zelo je ostal brez besed, da tega tudi skriti ni mogel. Čisti verbalni knockdown v prvi rundi. Koliko je tu resnice ali ne, ne bom pisal, Če želite izvedeti, pojdite teč. Se splača.
SLUŽBA
Danes zna biti služba zelo stresna zadeva. Hudo stresna. Srečni časi, ko je bila družina osnovna celica družbe so minili leta 1991. Skrenili smo sa puta. Danes je vse orientirano in podrejeno profitu. Profit pa je nenasitna zver. Diagrami morajo izkazovati pozitiven trend rasti in temu je vse podrejeno. Obstoj ni več samoumeven. In v takem okolju se hitro znajdeš v težavah. Prideš iz službe izcejen s težavami, ki jim ne vidiš rešitve. E, takrat pojdi teč. Ne silovito, ampak lahkotno, da nekaj kisika pride še vedno tudi v možgane. Ko se dobro segreješ prikliči probleme iz službe in poizkusi najti rešitev. Več ne bom napisal. Probaj in vidi. Za to se splača teči.
SURVIVOR
To je v bistvu nadaljevanje teme o službi. Ni samo služba danes postala stresna, ampak celovit način življenja. Skrenili smo sa puta. Ena od novih stvari v novi družbi so tudi TV programi, ki jih praviloma vsak danes vidi vsaj 100 ali več, kjer se lahko naučiš preživeti v Sahari, na Aljaski, na pustem otoku sredi Pacifika, v južnoameriški džungli, v romunskih gozdovih, na Antarktiki in Arktiki in še na mnogih drugih krajih. Pokažejo, kako najdeš vodo sredi puščave in hrano sredi ničesar. Kako lahko zakuriš ogenj v vlažnem pragozdu, če se slučajno tam izgubiš in kako uloviš in poješ kačo. Preživetje zagotovljeno. Ne pokažejo pa, kako obdržiš službo, kako prideš prej, kot v šestih mesecih na zdravniški pregled, kako ne plačati advokatu tedenski zaslužek za uro svetovanja, kako si urediti pokojnino, če boš slučajno prišel do tja. Za te težave ni TV programa. Za te težave pomaga tek. Definitivno. Na teku vsaj veš, zakaj ti je naporno. Ker pač tečeš. Se splača.
DEŽ
Teki, ki so mi v najlepšem spominu so tisti v dežju. Dež vedno jemljemo kot nadlogo in še najbolj dobrodošel je po kakšni dolgotrajni suši. Po krivici. Slišati padanje dežja je pravi balzam za ušesa in dušo. Občutek se še poveča, ker ljudje izginejo v stanovanja ali nakupovalne centre in je vse pusto in spokojno. Najbolje je, da je tek lahkoten in da te dež ujame med tekom, ker je težko iz stanovanja pričeti tek v dežju »na suho«. Pridi domov ves premočen. Pojdi takoj pod tuš, se posuši in obleci suhe cunje. Vrhunsko! Če ne bi tekel, ne bi vedel. Se splača. Dobro dene tudi sam sprehod v dežju po promenadi. Ljudi ni in dež ob morju je sploh OK.
TORTA IN VINO
Od ur gospodinjstva v osnovni šoli nisem odnesel nič. Znanja mislim. Spominjam se, da smo razpravljali, ali je torta živilo ali hrana. Še danes ne vem in me niti ne briga. Sem se pa v zadnjih letih naučil veliko o hidratih, maščobah, proteinih, vitaminih, mineralih in še kaj bi se našlo. Čisto spontano sem spoznal učno snov gospodinjstva in to tako, da me že drugi po tem sprašujejo. Kar dober občutek. Hrano doživljam čisto drugače kot prej, kar pa ne pomeni, da se ji odrekam. A, ne! Samo malo bolj pazljivo navigavam med jedilniki. In alkohol sem drastično zmanjšal. Brez terapije. Enostavno ne teče več. Pijem ga pa skoraj vsak dan. Samo nalivam se ne, da si ne uničim »dan potem«. Na smeh mi gre, ko se spomnim, kako je pogledala zdravnica na pregledu ob nastopu službe, ko sem ji rekel, da spijem vsak dan ob kosilu samo kozarec ali dva vina (in se debelo zlagal). Če bi vedela resnico……..Najprej res spiješ kozarec ali dva. Potem se navadiš in piješ za žejo. Tako je bilo, danes pa ni več. Podite zato teči. Enako je kot pri vinu. Najprej se malo posiliš, potem teče samo. Se splača.
KAVČ
Kavč, ja. Kaj ima kavč s tekom? Veliko. Po vseh tekaških naporih je tudi ležanje na kavču užitek. Ne tak vsakdanji, ampak bolj kot priložnost, ki si jo občasno privoščiš. Lahko je čisto na kratko, lahko pa tudi zabredeš v alfa stanje, vedno je užitek. Tak pravi užitek. Redek, kot tartuf in ne vsakdanji, kot krompir. Prava stvar. Pejte teč, še posebej, če vam paše ležat na kavču. Tek je kot visoka šola ležanja na kavču. Se splača.
NAUK O KRALJEVSKEM BRANCINU
Za konec še nauk o kraljevskem brancinu. Naučil sem se ga v nekem koprskem baru. Tam smo pristali na pivo po bowlingu v soboto zvečer ob priliki rojstnega dne enega izmed nas. Bilo nas je sedem in posedli smo se okoli šanka. Jaz sem bil na koncu (ali začetku – kot vzameš). Po vrnitvi z WC-a je na sedežu poleg mojega sedel en starejši gospod in me ogovoril, čim sem prisedel. Da ni vedel, da je moj sedež zaseden in da so mu moji prijatelji to povedali in da ….bla, bla……ni se mi ga dalo poslušati. Bil sem že malo utrujen, ura je bila pozna in jutri me je čakal trening. Sklenil sem, da se mu bom čisto malo posvetil, ker je bil sam, a ne preveč. Ni se mi dalo razdajati. V tistih par minutah najine konverzacije pa se je obrnilo drugače. 70 let star gospod s čepico in debelimi očali, malo naglušen, poln življenja in z neko mešanico slovenskega italijanskega jezika je v teh prvih minutah bleknil par takih zadev, da me je pritegnil. Govoril je o trenutni gnilo kapitalistični situaciji, o svojem študiju v Ljubljani pa o teatru in/ali zelju s klobaso tam gor……..Pravil je, da bi morali mi mladi (mi je dal cca 30 let!!!! ) spremeniti svet in obuditi prave življenjske vrednote in se ne prepuščati gnilobam sodobnega življenja. Kar se tiče revolucij sem jaz sicer čisti jebiveter, ampak ob njemu kar nisem mogel ostati ravnodušen. Čas je tekel, debata pa tudi. Tekla je med trenutno družbeno politično situacijo, do potomcev, ki se v gnilo kapitalističnem svetu prodajajo za preživetje, pa o tem do koder je služba še upravičena in od kje dalje je to samouničevanje… …..in tako sva midva priplavala do rib!
Da je bil on najboljši lovec na brancine. Lovil je prave beštije. Od 5 ali od 8 kil. Točno je vedel, kje in kdaj jih loviti. Bil je in še danes je znan po svojih ulovih (kasneje sem se malo pozanimal in naj bi bilo vse res. Za take lovske debate se sicer ne navdušujem, čeprav sem svoj čas v enem popoldnevu tudi sam potegnil 5 lic na čoln, a danes gledam na to drugače).
In potem je rekel, da je nekega dne potegnil v čoln enega brancina od 5 (ali 8 kil – se ne spomnim). Pravo beštijo. Bil je ogromen. Velik. Ležal je v čolnu in v nekem trenutku, ko ga je občudoval se je zagledal v njegovo oko. Spogledala sta se. Brancin ga je pogledal direktno v oči. Takoj je vzel brisačo in ga pokril. Bašta, je rekel. Konec je. Nikoli več. In od takrat ne lovi več. Rekel je, da ni mogel prenesti njegovega pogleda. Beštija, ki je bila še dve minuti nazaj kralj v svojem kraljestvu, je sedaj kot plen ležala na umazanih pajolah ribiškega čolna in čakala na svoj konec. Ne, je rekel. Tega jaz ne bom delal. In od takrat ne lovi več.
Evo. Tako je to.
Danes kralj v svojem kraljestvu, čez minuto ali dve pa na koncu na umazanih pajolah ribiške barke. Čisto iznenada in brez najave. Zato ne čakati in pojdite teči takoj danes.
četrtek, 10. februar 2011
Medea uspešno odprla sezono
Klub neprijetnim vremenskim razmeram (megla, 4 st., ter 96% vlažnost), smo s člani kluba optimistično zrli na tekmo, seveda vsak v svojih okvirjih. Moj plan je bil, da poskušam 30km odteči med (4.00 in 3.55)/km. Po ogrevanju sem se postavil v ospredje, da se izognem morebitni gneči na štartu in posledično kakšnemu padcu. Takoj po štartu sem ujel pravi ritem, ki je bil 3.55/km in to skozi kilometre tudi uspešno držal. Zraven mene je ves čas tekel tudi Beno (ki je imel enak cilj kot jaz).
Kilometri so hitro tekli in kmalu smo se odcepili (po 10,5km) od tekačev ki so tekli 21km. V gosti megli se tudi ni dalo videti na kateri poziciji tečeš. Pozitivna lastnost te megle je bila, da nisi videl neskončnih ravnin ki so tu zelo pogost pojav;) Nekje na 19km so nama z Benotom sporočili da sva na poziciji 9 in 10, kar je bilo super in tudi tempo sva še vedno držala enak.
Na nekem predelu, pa se je megla malo dvignila in malo pred seboj sva zagledala 3 tekmovalce. Odločila sva se da jih poskušava ujeti. Tako sva začela stopnjevati tempo in po 5 kilometrih sva vse 3 ujela, ter tudi prehitela. Ker pa naju je eden od tekačv kasneje začel loviti, sva morala zadnjih 5 kilometrov držati močan tempo, da sva odbila napad.
Tako sva zadnjih 5 kilometrov tekla v tempu (3.45- 3.48)/km in vmes prehitela še enega tekmovalca. V cilj sva pritekla oba zelo zadovoljna s časom (1.55.44), še posebej zato, ker ni bilo čutiti neke velike utrujenosti in so bile noge še zelo sveže, kar je bil pravi pokazatelj da gredo treningi za maratona v pravo smer. Na koncu sva zasedla 4 in 5 mesto.
četrtek, 27. januar 2011
SPECIALIZED
torek, 4. januar 2011
Novoletno kopanje preživeli vsi

Lani se je Sokolovcem prvič pridružila močna ekipa 3Športovcev, letos pa smo udeležbo ponovili v še večjem številu. Med novinkami pri tovrstnih podvigih je bila tudi naša članica Simona Glavan, ki je skupaj z Darjanom blestela na slovenskih tv postajah. Med člani gre posebna pohvala legendarnemu Juretu, ki se več kot očitno vrača v formo.
Novinarjev, snemalcev in ostalih firbcev je bilo letos še posebej veliko, tako da bo naslednje leto novoletni skok najbrž kar tek v morje na portoroški plaži.
Za vse, ki bi radi še in še bolj mrzlo izkušnjo, pa bo priložnost v soboto, 5. februarja, ko bo za pokal Bleda v zimskem plavanju svoj pogum moč preveriti v še bolj mrzli vodi blejskega jezera.
četrtek, 30. december 2010
Ultra Maraton Parenzana 2010
Ena lepših stvari na dolgih tekih in triatlonih so starti. So ležerni, brez »furije« in le redko slišiš podrsavanje copat ob silnem pospeševanju. Ogrevanje je manj intenzivno in nasploh je atmosfera ležerna. Tako je bilo tudi hladnega nedeljskega jutra pri svetilniku v Savudriji, kjer smo startali na 53,8 km dolgo pot do Novigrada skozi notranjost Istre. Nastopal sem skupaj s Petrom v disciplini duet mtb/run, kar je pomenilo, da tečeva kot ekipa, kjer eden teče, drugi pa spremlja s kolesom. Menjave so poljubne.Na startu nas je bilo okoli petdeset, večinoma Slovencev. Poleg nas še par Hrvatov, en Avstrijec pa mislim da tudi en Poljak. Start je malo zamujal, a se ni nobeden od nas preveč sekiral. Pri tekih ki trajajo tudi šest ur minute niso pomembne.
Štartal sem na kolesu in sicer na začelju. S tekom je pričel Peter. Kmalu sem se pričel prebijati s kolesom skozi raztegnjeno kolono tekačev, večina je tekla vseh 53,8km. Peter je potegnil takoj po štartu in se držal najboljših. Dogovorila sva se za menjavo vsakih 20 minut.
Teči po zasneženi pokrajini Istre, kjer se je sneg obdržal zaradi nizkih temperatur je točno tako, kot je pisalo na vabilu za tekmo: »Med nebom in zemljo«. Seveda to ni pomenilo, da sva v tej pravljični idili tekla ležerno. Prav nasprotno! Tudi če bi želel zabušavati, zaradi odgovornosti do sotekmovalca to ne gre in potrebno je bilo pošteno odteči vsakih 20 min, ko si prišel na vrsto.
V takem ritmu sva kmalu dohitela vodečo dvojico in nekaj časa tekla na vidni razdalji za njima. V glavi sem naredil plan bitke, ki je predvideval zasledovanje in nato končni obračun v dolini Mirne, 15 km pred ciljem-nekakšna taktika izčrpavanja. Menil sem, da sva starejša in da bova proti koncu tekme vzdržljivejša.
Peter je očitno imel druge plane. Pred Bujami je potegnil in prevzel vodstvo, da sem mu še s kolesom komaj sledil. Na menjavi je zabičal, da naj držim prednost in idila teka po snežnem pejsažu se je nenadoma spremenila v čisti pobeg. Do Tribana sva napraskala že celi dve minuti prednosti in sva naprej tekla v svojem ritmu ter držala razliko.
Če ne prej, te kriza doleti v dolini Mirne, ki se kot neskončni tekaški trak vleče 15 km pred ciljem. Zaključevala se je četrta ura tekme in zadnje menjave sva naredila na 15 minut. Noge so postajale težke in zmanjkovalo je moči. A vztrajnost prinese tudi cilj in po dobrih štirih urah je prišel tudi za naju. Prehitele so naju le legende vztrajnostnih tekov: prvouvrščeni Lojze Primožič in Miro Kregar.
Po toplem tušu je sledilo okrepčilo z bakalajem in čajem. Ko sem prišel k mizi je možakar, ki je mazal bakala na krihke rekel: »uzmi kaj oćeš«. Nihče ne gleda, če si tekmoval, ali pa si le spremljevalec. Če si tam in če želiš – jej. Ne sme zmanjkati. Čisto nasprotje listkom – bonom za hrano, ki se delijo po drugih tekmah.
Tek je bil lep zaključek sicer precej bedne sezone, ki je potrdil, da je forma OK in da naslednja sezona ne bo taka. In vabilo za drugo leto. Upam, da bo ponovno sneg.










