Leto je okoli in mi spet veselo na Kanarske, tokrat na drugi največji otok, kjer ti že ime pove, da z njim ni lahko češenj zobat – Fuerteventura - (prevod: močan veter). Vsekakor raj za razne surfarske in kiterske športe, mi pa smo ostali rajši na kopnem in se že prvi dan podali v boj z vetrom in prelepimi, večinoma ravninskimi cestami. Zakaj ravninskimi? Na to vprašanje je Matej Paradiž odgovoril: »Ker je vse klance odpihnil veter na Gran Canario in Tenerife!« Družbo mu je delala še njegova in »naša« punca Teja Gulič, ki je trenirala za deklasacijo ubogih slovenskih fantov ob nedavno odprtem spinning centru v Sežani; potem je tu naša štajerska slovenska specialna enota Dario Kočevar, ki je dvigal moralo ob različnih komentarjih, da sem skoraj sestopil s kolesa, saj moj trebušni »6-pack« temu mučenju ni bil kos. Med osvajanjem cest mi je družbo delal naša mišica Dejan Grobiša, ki je vsak dan postajal bolj črn, lep in sijoč, mi pa smo se spraševali s čim hudiča se maže da je kot oglje. Za družbo in zapolnitev kake ozke line sem se ponudil sam—Glista!
Po prihodu na »Fuerteaereo« nas je pričakal moj nekajletni prijatelj in domačin Jose Bolanos in nas vesel v treh rundah odpeljal do našega rezidenčnega apartmaja cca.
S Josejem smo imeli dnevni kontakt in delali plane za naprej, odpeljal nas je plavat na bazen, v fino lokalno poceni restavracijo, uredil nam je raznorazne ugodnosti, ki veljajo na vseh otokih in neomejeno. Skrajno hvaležni smo mu in res se je potrudil na vseh ravneh.
Prvi teden je minil v znamenju zares močnega vetra, kmalu pa nam je Teja vlila upanje z vsakodnevnim vremenskim poročilom, da pa bi se veter lahko počasi že umiril; in se je. Z dneva v dan smo postajali bolj podobni gradbenim delavcem zato so nas prav začudeno gledali vsi, ko smo s proteinčki primahali na bazen in hladili naše nožice. Na samih treningih smo srečevali kar precej kolesarjev, predvsem med vikendi. Kaj kmalu nam je cestic skorajda zmanjkalo, zato sva se z Dariom podala še na S otok Lanzarote, ki je precej bolj hribovit in zanimiv že s tem da ima ponuditi res tisto pravo kolesarjenje med vulkani in po cesti, vrezani čez polje strjene lave, ki je tod tekla v 18. Stoletju. Posledica je pokrajina kot na luni in s tem poganjanje pedal še toliko bolj fantastično. Do Coraleja od koder pelje trajekt naju je seveda peljal Jose, po dveh dneh najinega kolesarskega raziskovanja pa naju je prišel obiskat s sestro in skupaj smo raziskovali otok. Odpeljal nas je v naravni park Timanfaya, Jameos del Agua, Cueve de los Verdes in na Mirador del Rio. Zares fenomenalen otok.
Ostal nam je le en dan, ki pa ni bil po naši volji saj je zjutraj prav nenavadno močno deževalo, a do poldneva je bilo že jasno in z veseljem smo še zadnjič zajahali svoje kobilice in zvrteli pedala do nekaj čez 1600. kilometra. Veseli, da smo se imeli prekrasno in da je bila družba na mestu, se poslovimo od Joseja in toplih krajev, ki prijetno vplivajo na splošno počutje in moralo, ter po krajših zapletih na letališču-(smo vajeni!!!), vzletimo do mrzlega in deževnega Bergama in po nekaj urah prispemo na zadnjo večerjo k Teji in Mateju v Ponikve. Z Dariom še vedno nimava dosti in jo mahneva spet proti severu, tokrat ta sever predstavlja najin dom.
Kdaj bo leto naokoli???
Ni komentarjev:
Objavite komentar