Ultra Maraton Parenzana 2010

Nedavno sneženje, ki je pošteno pobelilo Istro ni oviralo več kot 50 tekačev in kolesarjev, ki so pretekli vikend tekmovali na Ultramaratonu do Savudrije do Novigrada. Med njimi so bili tudi Roman Makuc , Peter Vergles in Igor Reščič. Roman je vtise s proge stril v kratek zapis:

Ena lepših stvari na dolgih tekih in triatlonih so starti. So ležerni, brez »furije« in le redko slišiš podrsavanje copat ob silnem pospeševanju. Ogrevanje je manj intenzivno in nasploh je atmosfera ležerna. Tako je bilo tudi hladnega nedeljskega jutra pri svetilniku v Savudriji, kjer smo startali na 53,8 km dolgo pot do Novigrada skozi notranjost Istre. Nastopal sem skupaj s Petrom v disciplini duet mtb/run, kar je pomenilo, da tečeva kot ekipa, kjer eden teče, drugi pa spremlja s kolesom. Menjave so poljubne.

Na startu nas je bilo okoli petdeset, večinoma Slovencev. Poleg nas še par Hrvatov, en Avstrijec pa mislim da tudi en Poljak. Start je malo zamujal, a se ni nobeden od nas preveč sekiral. Pri tekih ki trajajo tudi šest ur minute niso pomembne.

Štartal sem na kolesu in sicer na začelju. S tekom je pričel Peter. Kmalu sem se pričel prebijati s kolesom skozi raztegnjeno kolono tekačev, večina je tekla vseh 53,8km. Peter je potegnil takoj po štartu in se držal najboljših. Dogovorila sva se za menjavo vsakih 20 minut.

Teči po zasneženi pokrajini Istre, kjer se je sneg obdržal zaradi nizkih temperatur je točno tako, kot je pisalo na vabilu za tekmo: »Med nebom in zemljo«. Seveda to ni pomenilo, da sva v tej pravljični idili tekla ležerno. Prav nasprotno! Tudi če bi želel zabušavati, zaradi odgovornosti do sotekmovalca to ne gre in potrebno je bilo pošteno odteči vsakih 20 min, ko si prišel na vrsto.

V takem ritmu sva kmalu dohitela vodečo dvojico in nekaj časa tekla na vidni razdalji za njima. V glavi sem naredil plan bitke, ki je predvideval zasledovanje in nato končni obračun v dolini Mirne, 15 km pred ciljem-nekakšna taktika izčrpavanja. Menil sem, da sva starejša in da bova proti koncu tekme vzdržljivejša.

Peter je očitno imel druge plane. Pred Bujami je potegnil in prevzel vodstvo, da sem mu še s kolesom komaj sledil. Na menjavi je zabičal, da naj držim prednost in idila teka po snežnem pejsažu se je nenadoma spremenila v čisti pobeg. Do Tribana sva napraskala že celi dve minuti prednosti in sva naprej tekla v svojem ritmu ter držala razliko.

Če ne prej, te kriza doleti v dolini Mirne, ki se kot neskončni tekaški trak vleče 15 km pred ciljem. Zaključevala se je četrta ura tekme in zadnje menjave sva naredila na 15 minut. Noge so postajale težke in zmanjkovalo je moči. A vztrajnost prinese tudi cilj in po dobrih štirih urah je prišel tudi za naju. Prehitele so naju le legende vztrajnostnih tekov: prvouvrščeni Lojze Primožič in Miro Kregar.

Po toplem tušu je sledilo okrepčilo z bakalajem in čajem. Ko sem prišel k mizi je možakar, ki je mazal bakala na krihke rekel: »uzmi kaj oćeš«. Nihče ne gleda, če si tekmoval, ali pa si le spremljevalec. Če si tam in če želiš – jej. Ne sme zmanjkati. Čisto nasprotje listkom – bonom za hrano, ki se delijo po drugih tekmah.

Tek je bil lep zaključek sicer precej bedne sezone, ki je potrdil, da je forma OK in da naslednja sezona ne bo taka. In vabilo za drugo leto. Upam, da bo ponovno sneg.