"Po dolgem sušnem avgustu (ni bilo ne dežja ne tekem) je nastopil Faaker See triatlon na olimpijski razdalji pri severnih sosedih. Do Faak am See prideš skozi Karavanški predor ali pa mimo Kranjske gore čez Korensko sedlo. V obeh primerih je Faak 10-15 min vožnje po prestopu meje. Skozi Karavanke te čaka plačilo tunela in avstrijske vinjete. Pa smo šli čez Korensko sedlo. Še nisem bil tam.
Takoj mi je bilo jasno, zakaj je pozimi tolikokrat zaprt prelaz. Ko
prilezeš z naše strani na vrh se spustiš čez v Avstrijo je pa še huje. Dobro, da smo imeli kolesa v prtljažniku in ne pod ritjo! Tam, kjer stojijo prometni znaki 18% ni šale. Niti navzgor, niti navzdol!
Vreme je bilo še vedno suho, čeprav je bila napoved drugačna. Še danes jo vem na pamet: "padavine brez izjem po celi Sloveniji, burja na primorskem, možnost toče...." Prej in potem sonce.
Faakersee je malo jezerce. Okoli je 10 km ceste po kateri se dirka in je v času tekme zaprta za promet. Kakšno naselje tu pa tam, večjih naselij ni. Jezero je urejeno in okolica tudi. Prireditveni prostor je velik, parkirišče je takoj zraven, na wc-jih je full papirja.....vse, kot mora biti. Dokler se ne greš prijavit. Pred mano je bil v vrsti nek Italijan in punca ni imela pojma o italijanščini. On pa ne o nemščini. Nobeden od njiju pa ni imel pojma o angleščini. Ne vem, kako so končali, ker so se dali na stran in sem rešil pred njimi. Z mimiko. Škoda, da se v svoji majhnosti nisem spomnil in
poskusil s slovenščino. Nenazadnje smo 10 min od Slovenije.
Drugače je osebje zelo ustrežljivo in seznanjeno s tem, zakaj so tam. Organizacija deluje dobro.
Tekma:
Startali smo v treh valovih med katerimi je bilo 6 ali 7 min razmika. Sam sem bil v tretjem. Ločili smo se po barvi plavalnih kapic. Ko sem gledal ležerni start nekaterih tekmovalcev prvega vala, sem se odločil za enako taktiko. Začeti počasi, potem pa kolikor gre.... Tik pred startom se je usula ploha, da smo bili mokri še pred vstopom v vodo.
Startal sem po planu ležerno in z dolgimi počasnimi zamahi. Ko sem čez čas pogledal iz vode, sem bil presenetljivo še vedno precej blizu vodečim. No, 1,5 km plavanja je dovolj dolgo, da se stvari postavijo na svoje mesto, da sem kmalu izgubil stik z vodečimi. Med plavanjem sem iskal "žrtve", ki sem se jim zalepil ob bok in tako plaval v njihovem valu. Drugo polovico sem pospeševal in prehiteval. Verjetno so se tipi zagnali prehitro in so proti koncu izgubljali sapo. V glavnem
plavanje je bilo en sam užitek. Tu se še ne gre naprezati, ker do konca tekme je skoraj še dve uri.
Po izhodu iz vode je bilo treba preteči dolgo pot skozi kamp do menjalnega prostora. Menjava OK.
Kolo: 40 km se vozi v štirih krogih okoli jezera. Cesta odlična kljub temu, da je bila mokra. Lahko si jo prevozil brez da bi se dotaknil zavor. Rahli vzponi niso delali prevelike selekcije. "Šlepanje" prepovedano in to mi je izredno všeč, ker se ne tvorijo izrazite skupine, kjer pojem tekmovalnosti izgubi pomen. Take skupine so polne "šleparjev", ki se vedno vozijo zadaj v zavetrju in potem na teku spočiti potegnejo. Tega tu ni.
V glavnem čim prej sem hotel dohiteti Petra V, prehiteti in narediti zalogo prednosti, da me bo čim težje dohitel na teku. To je bil plan, realnost pa......Petra sem prvič zagledal šele na polovici proge, čeprav sem gonil brez postanka. Katastrofa pa je bila, da sem porabil še dodatnih 10 km
(cel tretji krog), da sem ga dohitel in prehitel. Do konca kolesa je bil še en krog kolesa 10 km in ni bilo šans, da bi na tej razdalji naredil kakšno pametno zalogo časa za tek. A poskusil sem vseeno.
Ko sem peljal mimo njega sem pričel gnati "a la Cancelara". Nekaj časa ga nisem "čutil" za sabo in sem upal, da je odpadel. A groza. Kolo, ki se mi je približevalo po levi je bil moder Felt..... Dobro, dobro! Saj tudi Peter ne more tako hitro odpasti, sem si rekel in gonil dalje kot zmešan. Nizko v TT pozi na ves gas. Brez prestanka. Noge so se vrtele kot turbine. Ni me zanimalo, kaj bo na teku. Hotel sem samo čim hitreje in čim dlje od Petra. A tisti plavi Felt je bil vseskozi poleg na levi strani.......In kaj zdaj? Pričel me je loviti obup! Kaj naj zdaj? Trošil sem se preko mere in Peter je bil še vedno tu in proge je bilo vedno manj. A odgovor se je našel v glavi! V tem divjanju sem pričel tako neznansko uživati, da ne bi za nič na svetu "taktično" popustil. In sva gonila dalje. Kot živina. Kot turbini. Vseskozi po levi strani ceste. Trumoma sva prehitevala in zdelo se je, da
tekmujeva samo midva, ostali pa vozijo nedeljski izlet. Kot, da stojijo na mestu. Prelepo.....
Kolo sva zaključila skupaj in tako tudi pričela tek. Peter je stvari hitro postavil na mesto in se pričel počasi, potem pa vedno bolj oddaljevati. V nogah sem čutil moč in hitrost, a tudi krči niso bili daleč. Vseeno sem držal visoki tempo in bil bitko za končno uvrstitev. Potem pa me je 2 km pred ciljem tako usekal krč, da sem se moral ustaviti. Po raztegovanju je popustil in sem nadaljeval, a je ponovno usekal in spet sem stal ob progi in se raztegoval. Preklinjal sem "da ne mogu prostije" bi rekel Gibonni in opazoval, kako so že prehiteni tekli mimo......Po drugem ali tretjem raztegovanju je pomagalo in sem počasi nadaljeval, potem pa stopnjeval do cilja še tista dva km, kolikor je ostalo....
Lepa tekma. Še posebej zadnji krog kolesa. Pravi boj. Kaj boj, mesarsko klanje. Dober občutek je, ko se na tekmi zgoniš. Tudi če ne zmagaš. Mesto za prvega je samo eno, tekmuje nas veliko. Spet sem bil med zadnjimi od naših a nisem jaz tako slab, kolikor so drugi dobri....
Lunder ponovno tretji v kategoriji, Peter H. tudi, .......
Brigita, hvala za navijanje! Slišati tvoj mladostni glas je bil pravi balzam za ušesa in dušo. Pri domačinih so navijali bolj moški in to tako, kot bi jih živim odirali kožo.
Lepa tekma, ki si jo velja zapomniti za drugič. "
Naj dodam še to, da sem bila primorana odstopiti po 5km teka, saj bodec ni popustil, čeprav sem se nekajkrat tudi ustavila. K odstopu je botrovalo tudi močno vnetje pokostnice...
