Njuna skupna zgodba:
"V nedeljo dne 12. 7. 2009 sva člana športnega društva ŠD 3ŠPORT Matej PARADIŽ in Miran OBLAK udeležila triatlona serije IRONMAN v Švici, kjer sva se spopadla s progo sestavljeno iz 3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42,192 km teka.
V Zurich smo se odpravili z avtodomom in se nastanili v kampu ob
jezeru, ki je od prizorišča oddaljen približno 1,5 km. Nastanitev je dobra, cene solidne, čeprav zaračunajo vsak centimeter kampa, rezervacije pa v času tekmovanja niso mogoče. V recepciji govorijo (ITA, ANG in NEM), delovno osebje pa seveda najbolj obvlada jezik naše bivše skupne države. Ker smo tja prišli v sredo zjutraj, je bilo v kampu še nekaj prostora, naslednja dva dni pa je bilo že zelo težko dobiti mesto.Kolesarsko progo smo si ogledali z avtodomom, tako da sva z Miranom spoznala klance in nevarne spuste, ki pa jih zaradi dežja žal
nisva preizkusila, kar sva sicer imela v planu. Zato pa sta progo v petek preizkusila moja punca Teja in Dejan, ki je šel z nami na dopust, saj se tudi on hitro navdušuje nad tovrstnimi preizkušnjami.Po opravljenih zadnjih treningih in pripravah sva v soboto popoldan oddala kolesa v menjalni prostor in jih pokrila z vrečami, ker vremenu res ni šlo zaupati. Napočil je čas za odhod na start. Vstala sva ob 04.00 uri, se najedla in počasi odšla v menjalni prostor, ki je za razliko od drugih triatlonov IRONMAN serije, v bistvu tak kot jih poznamo na naših tekmah. V menjalnem prostoru sva na kolesa namestila hrano, pijačo, napolnila gume in odpravila zadnje pomanjkljivosti.
V Zurich smo se odpravili z avtodomom in se nastanili v kampu ob
jezeru, ki je od prizorišča oddaljen približno 1,5 km. Nastanitev je dobra, cene solidne, čeprav zaračunajo vsak centimeter kampa, rezervacije pa v času tekmovanja niso mogoče. V recepciji govorijo (ITA, ANG in NEM), delovno osebje pa seveda najbolj obvlada jezik naše bivše skupne države. Ker smo tja prišli v sredo zjutraj, je bilo v kampu še nekaj prostora, naslednja dva dni pa je bilo že zelo težko dobiti mesto.Kolesarsko progo smo si ogledali z avtodomom, tako da sva z Miranom spoznala klance in nevarne spuste, ki pa jih zaradi dežja žal
nisva preizkusila, kar sva sicer imela v planu. Zato pa sta progo v petek preizkusila moja punca Teja in Dejan, ki je šel z nami na dopust, saj se tudi on hitro navdušuje nad tovrstnimi preizkušnjami.Po opravljenih zadnjih treningih in pripravah sva v soboto popoldan oddala kolesa v menjalni prostor in jih pokrila z vrečami, ker vremenu res ni šlo zaupati. Napočil je čas za odhod na start. Vstala sva ob 04.00 uri, se najedla in počasi odšla v menjalni prostor, ki je za razliko od drugih triatlonov IRONMAN serije, v bistvu tak kot jih poznamo na naših tekmah. V menjalnem prostoru sva na kolesa namestila hrano, pijačo, napolnila gume in odpravila zadnje pomanjkljivosti. Ob 07.00 uri, pet minut za profesionalnimi tekmovalci in tekmovalkami, je počil top. V vodo se je naenkrat zapodilo 2222 tekmovalcev. Z Miranom sva štartala z desne strani, kar se je pokazalo za zelo dobro, saj nisva imela večjih 
težav, brez »tunkanja« in udarcev pa tako in tako ne gre. Po 27. minutah sem priplaval do izhoda in se v počasnem teku podal čez otoček in nato mirno zaplaval v drugi krog, za katerega sem potreboval 31 minut, Miran pa je progo preplaval v eni uri in petih minutah. Tako sva bila oba v načrtovanem času že na kolesu.
težav, brez »tunkanja« in udarcev pa tako in tako ne gre. Po 27. minutah sem priplaval do izhoda in se v počasnem teku podal čez otoček in nato mirno zaplaval v drugi krog, za katerega sem potreboval 31 minut, Miran pa je progo preplaval v eni uri in petih minutah. Tako sva bila oba v načrtovanem času že na kolesu.V kolesarski krog dolg 90 km krog nas je vodila ravnina ob jezeru, dolga približno 30 km. Ker je vladalo popolno brezvetrje smo se ob spremstvu sodnikov in rahlega dežja peljali z visoko
hitrostjo proti prvemu klancu, ki pa ni bil prav težek. Sledil je spust in nato še dva daljša klanca, ki sta v drugem krogu predstavljala še težji zalogaj. Previdnost zaradi dežja ni bila odveč, k sreči pa je bil zadnji spust suh, tako da je letelo blizu 90 km/h. Sledilo je cca. 15 km ravnine ob jezeru in nato vzpon za gledalce na »HEART BREAK HILL« (100 višinskih metrov enem km), kjer je bilo navijanje noro in občutek božanski. Po spustu smo nato nadaljevali mimo znane švicarske tovarne čokolade »LINDT« v drugi krog, kjer pa nam je na ravnini pričel pihati močan veter v prsa in je hitrost padla na 32-36 km/h, za razliko od prvega kroga, kjer smo vozili s hitrostjo preko 40 km/h.. Proti koncu ravnine me je dohitela skupina 50-60 triatloncev, ki jih sodniki do začetka klanca niso mogli raztegniti, saj je vožnja v zavetrju prepovedana. Sam sem gnečo izkoristil tako, da sem pošteno odtočil, saj me je zaradi občasnega dežja in hladnega vremena kar malo zeblo in tako še bolj tiščalo na WC. Klance in spuste sem nato odvozil v istem ritmu, zaradi vetra pa je bil drugi krog pač počasnejši. Proga je
bila kar težka, saj sva morala premagati 1550 višinskih metrov vzponov. Sam sem jo prevozil v petih urah in treh minutah, Miran pa je potreboval dvajset minut več. Na tek sem prišel spočit in brez težav tekel v ritmu, ki sem ga planiral. Tekaški krog je bil dolg 10,5 km, proga pa je bila speljana ob jezeru in po mestnih ulicah, kjer je bilo veliko navijačev. Zaradi bučnega navijanja in zanimive proge je krog minil hitro. Teja in Dejan sta pridno navijala in naju oskrbovala s hrano. Proti 30 km sem že čutil utrujenost, tako da je tempo teka padel, Miran pa je nadaljeval v močnem ritmu in se mi počasi približeval. V meni se je po dobrih devetih urah nabralo že dosti hrane in gelov, tako da sem moral skočiti še na veliko potrebo. V solidnem ritmu sem se bližal oznaki 40,5 km in presrečen sem zavil proti cilju ter se ustavil pod tablo z izpisanim imenom in časom 9.51.14. Sledile so čestitke, medalja, finisher bisača, ter skok k Teji v objem, ki v takem trenutku pomeni še veliko več.
hitrostjo proti prvemu klancu, ki pa ni bil prav težek. Sledil je spust in nato še dva daljša klanca, ki sta v drugem krogu predstavljala še težji zalogaj. Previdnost zaradi dežja ni bila odveč, k sreči pa je bil zadnji spust suh, tako da je letelo blizu 90 km/h. Sledilo je cca. 15 km ravnine ob jezeru in nato vzpon za gledalce na »HEART BREAK HILL« (100 višinskih metrov enem km), kjer je bilo navijanje noro in občutek božanski. Po spustu smo nato nadaljevali mimo znane švicarske tovarne čokolade »LINDT« v drugi krog, kjer pa nam je na ravnini pričel pihati močan veter v prsa in je hitrost padla na 32-36 km/h, za razliko od prvega kroga, kjer smo vozili s hitrostjo preko 40 km/h.. Proti koncu ravnine me je dohitela skupina 50-60 triatloncev, ki jih sodniki do začetka klanca niso mogli raztegniti, saj je vožnja v zavetrju prepovedana. Sam sem gnečo izkoristil tako, da sem pošteno odtočil, saj me je zaradi občasnega dežja in hladnega vremena kar malo zeblo in tako še bolj tiščalo na WC. Klance in spuste sem nato odvozil v istem ritmu, zaradi vetra pa je bil drugi krog pač počasnejši. Proga je
bila kar težka, saj sva morala premagati 1550 višinskih metrov vzponov. Sam sem jo prevozil v petih urah in treh minutah, Miran pa je potreboval dvajset minut več. Na tek sem prišel spočit in brez težav tekel v ritmu, ki sem ga planiral. Tekaški krog je bil dolg 10,5 km, proga pa je bila speljana ob jezeru in po mestnih ulicah, kjer je bilo veliko navijačev. Zaradi bučnega navijanja in zanimive proge je krog minil hitro. Teja in Dejan sta pridno navijala in naju oskrbovala s hrano. Proti 30 km sem že čutil utrujenost, tako da je tempo teka padel, Miran pa je nadaljeval v močnem ritmu in se mi počasi približeval. V meni se je po dobrih devetih urah nabralo že dosti hrane in gelov, tako da sem moral skočiti še na veliko potrebo. V solidnem ritmu sem se bližal oznaki 40,5 km in presrečen sem zavil proti cilju ter se ustavil pod tablo z izpisanim imenom in časom 9.51.14. Sledile so čestitke, medalja, finisher bisača, ter skok k Teji v objem, ki v takem trenutku pomeni še veliko več. V cilju sem nato počakal še Mirana, ki je presrečen pritekel v cilj v času 10.14.57 in visoko dvignil majico s sliko svojih dveh sinov, Jerneja in Tadeja. Sledilo je okrepčilo in namakanje v toplem jaccuziju, ki je ob ponovnem dežju res prijalo. Po slabo prespani noči smo se naslednji dan odpravili domov, med potjo pa smo že kovali načrte za naslednje leto."
... sta povedala naša Ironman-aša ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar