Tokrat nekaj več novičk tudi o naših aktivnih puncah ...
23.05. sta se dve članici (Teja Vidmar in Irena Rutar) udeležili kolesarskega vzpona - Marezige in tudi uspešno prekolesarili ciljno črto.
Teja Vidmar nam je zaupala:
"V peklenski vročini sva se z Ireno podale na težko preizkušnjo in sicer na cestno dirko za VN Marezig. Že samo zaradi pogumnega nastopa bi morale dobiti posebno nagrado... Na žalost smo z gorskimi kolesi tekmovali samo štirje tekmovalci, tako da konkurenca ni bla huda. V bistvu smo tekmovali vsak sam s seboj in s svojimi sposobnostmi. Je bil pa precejšen izziv, saj je bilo kar naporno. Kot sem že omenila je bilo zelo vroče pa tudi sama trasa dirke je bila težka, bilo je precej počasnih vzponov, ki pa sem jih z močno voljo uspešo premagala. S svojim končnim časom sem bila zelo zadovoljna, saj sem upala, da bom progo prevozila v manj kot eni uri in trideset minutah kar tudi sem. Jeii !! :) Drugo leto pa upam sam še to, da nas bodo uvrstili v svojo kategorijo gorskih kolesark. "
"V peklenski vročini sva se z Ireno podale na težko preizkušnjo in sicer na cestno dirko za VN Marezig. Že samo zaradi pogumnega nastopa bi morale dobiti posebno nagrado... Na žalost smo z gorskimi kolesi tekmovali samo štirje tekmovalci, tako da konkurenca ni bla huda. V bistvu smo tekmovali vsak sam s seboj in s svojimi sposobnostmi. Je bil pa precejšen izziv, saj je bilo kar naporno. Kot sem že omenila je bilo zelo vroče pa tudi sama trasa dirke je bila težka, bilo je precej počasnih vzponov, ki pa sem jih z močno voljo uspešo premagala. S svojim končnim časom sem bila zelo zadovoljna, saj sem upala, da bom progo prevozila v manj kot eni uri in trideset minutah kar tudi sem. Jeii !! :) Drugo leto pa upam sam še to, da nas bodo uvrstili v svojo kategorijo gorskih kolesark. "
30.05. udeležba članic ŠD 3ŠPORTA na DM teku ...
Teja Vidmar je podala skupinsko mnenje:
"Sedem članic ŠD 3ŠPORTA (Viktorija, Teja V., Irena, Maja, Petra, Claudia, Urška) se nas je udeležilo DM-ovega teka za ženske in vse smo uspešno pritekle v cilj. Ene so se podale na 5-kilometrsko preizkušnjo druge pa smo se prizkusile na 10 kilometerski trasi. Lahko rečem samo to, da nas je bilo zeelo veliko, preko 4000 žensk je teklo in bila je ogromna gneča, tako, da je bilo kar zanimivo se "gužvat" med toliko ženskami. Na nekaterih odcepih je bilo tudi nevarno, saj je bila proga precej ozka ob straneh pa so nam pretile razne nevarnosti, kot luknje, spolzka trava... prav zaradi gužve in tudi vzponov je bila prva polovica teka precej počasna, v drugi polovici pa sva z Ireno izstisnile iz sebe še zadnje atome moči in zadnja dva kilometra dobesedno prešprintali do cilja. Zadovoljstvo je bilo veliko, saj sva prišli v cilj v spodobnem času (glede na to kakšna je bila proga), brez poškodb, predvsem pa sem bila vesela, da mi je uspelo preteči 10 kilometrov. "
Naši Ironmenaši so se ponovno odločili za nastop na polovičnem Ironmanu, tokrat v St. Poltnu.
Rezultati (pri izbiri ALL COUNTRIES izberite SLO)
Roman Makuc je povedal svojo zgodbo, ki je vredna branja!
"Prvič na tekmi Ironman serije. Takoj se vidi. Organizacija je zelo dobra. Gužva. In vse skupaj traja par dni. Kot se za tako tekmo spodobi.To, da smo šli cela družina na tekmo je vprašljivo. Vse dni si podrejen urniku dogajanja in družina posledično tudi. Ampak po vseh dnevih in urah odsotnosti zaradi treningov nisem mogel kar tako izginiti za tri dni in jih pustiti doma. Pa smo šli skupaj.
Nastanitev je zrihtal Peter V. (kot vedno) in je bila odlična! Kar tam bi ostal na dopustu. Dan pred tekmo smo zastonj iskali italijansko pizzerio. V Avstriji delajo pizze Turki. Če niso v srednjem veku osvojili Dunaj, so ga sedaj! Na koncu smo jedli razkuhano pašto pri Grkih. Evropa pač. Zjutraj pred tekmo sem bil popolnoma miren. To sem se zadnje čase navadil in me skoraj moti (malo treme koristi!). Zjutraj v menjalnem prostoru je marsikdo menjaval »nastavitve«. Čevlje so iz menjalnih vrečk montirali na pedala. Sam nisem tikal nič. Držim se prvotno zastavljenega načrta. Spremembe v zadnjem trenutku so marsikdaj posledica negotovosti in naredijo več škode kot koristi. Na tekmi se ne eksperimentira. Gremo na start. Kam – ne vem. Pa smo šli za množico ljudi in prišli. Zadnje praznjenje v gozdičku, ogled profijev, ki so startali v prvem valu, oblačenje plavalne obleke, kape, očal……vse je teklo preveč gladko. Prvič me je malo stisnilo, ko sem stopil v vodo na start. Čudno nelagodno občutje. Kot da ne bi spadal tam. Še zadnjič sem popravil očala in start. In se je začelo. Takoj mi je voda popolnoma zalila očala na levem očesu. Je**** ga. Bom pač mižal na levo oko do izhoda iz prvega jezera, kjer si bom popravil očala. Da to ne bi bilo vse, me je pričelo dušiti. Kot bi me plavalna obleka preveč stiskala. Težko sem hlastal za zrakom in po glavi so se mi rojile čudne misli. Dopovedoval sem si, da naj se skoncentriram na plavanje in da se ne smem ustaviti. Pomagalo je. Počasi sem ujel ritem in »pozabil« na čudne misli. Od tam dalje je bilo plavanje čisti užitek! Med tekom v drugo jezero, kjer se plava druga polovica sem si popravil očala, a takoj ob vstopu v vodo mi je ponovno očala na levem očesu napolnilo z vodo. Smešno, ker z istimi očali tudi treniram in nimam nikoli teh problemov. Menjava je potekala OK. Po planu. Morda prepočasi, a nisem hotel hiteti. Kolo - po avtocesti sem začel umirjeno. Marsikdo me je prehitel, a sem jih vse polovil nazaj, ko sem pričel stopnjevati tempo. Potem sem pa moral na wc. Nisem zdržal več. In kaj zdaj? Naj se ustavim? Škoda časa! Za mano daleč ni bilo nikogar. Med vožnjo sem zapeljal na desni rob ceste, stegnil desno nogo, povlekel hlače dol in gas. Kot profiji. Med vožnjo. Proti koncu je bil curek vse manjši, da je teklo po nogi in čevljih. Lulal sem po niti mesec dni starih, preko 200 € vrednih kolesarskih čevljih. Če to ni luksuz! To sem ponovil še približno 5-krat. Vedno med vožnjo. Vedno je šlo malo po čevljih. Po avtocesti sledi cesta po gričih, ki se nato spusti do Donave. Kot bi morje teklo. Ogromna reka. V edini daljši klanec na progi sem šel pazljivo a še vedno dovolj hitro, da sem lovil. Na vrhu klanca sem vedel, da se proga do konca samo še spušča in da je najhuje na kolesu za mano. A najhuje je šele sledilo. Noge so postajale vse težje in nisem več mogel loviti kolesarjev pred mano. Lahko sem samo držal njihov tempo oz. počasi sem celo zaostajal. Takrat sem še naivno upal, da se bodo noge na teku sprostile in stekle. Preventivno sem se basal s hrano in tekočino. Spustil sem tempo kolesarjenja, da bi prišel spočit na tek a tisti težek občutek, da ne gre je bil vedno močnejši. In potem menjava. Tek. Res ni šlo. Prvih par metrov se teče v stadionu in tam teče vsak. Ampak takoj zatem so me začeli loviti krči. Tekel sem kot šepavec. Takoj mi je bilo jasno, da bo to ena usrana borba za priti v cilj. Ko se je pretežno ravninska proga spustila po kratkem klančku pod most me je prvič huje usekalo, da sem se moral ustaviti. Na kratko razteg in takoj dalje. Pripravil sem se, da bom prvih 10 km tekel »za okrevanje« in da poskusim uloviti tekmovalen tempo v drugih 10 km teka. Tako nekako je tudi bilo, le da v drugi polovici teka, ko bi moral iztisniti še vse, kar je ostalo – ni bilo nič. Poskusil sem teči s kar najvišjo frekvenco. Poskusil sem podaljševati korak in z rokami narekovati ritem, na okrepčevalnicah sem se basal z vsem, kar so nudili a pomagalo ni nič. V glavnem en kl*** od teka. Katastrofa, kakšne ženice so tekle mimo mene. Če vztrajaš, pride tudi cilj. V cilju mešani občutki. Srečen, da sem končal, a nesrečen zaradi načina, kako sem končal. Dobra družba, ki je čakala v cilju (spet sem prišel zadnji od naših!) me je za hip potegnila iz razmišljanja o bedi. A le za hip. Osebno sem nad tekmo razočaran. Bil sem dobro pripravljen. Tudi mentalno. Par dni pred tekmo sem namenil temu, da »naštimam« glavo za tekmo. In pol me uniči en tak ku***v tek!! Čeprav je tekma izredno lepa in dobro organizirana, me ne vleče več tja. Se pa nikoli ne ve, ker imam tako rekoč neporavnane račune…."
Nastanitev je zrihtal Peter V. (kot vedno) in je bila odlična! Kar tam bi ostal na dopustu. Dan pred tekmo smo zastonj iskali italijansko pizzerio. V Avstriji delajo pizze Turki. Če niso v srednjem veku osvojili Dunaj, so ga sedaj! Na koncu smo jedli razkuhano pašto pri Grkih. Evropa pač. Zjutraj pred tekmo sem bil popolnoma miren. To sem se zadnje čase navadil in me skoraj moti (malo treme koristi!). Zjutraj v menjalnem prostoru je marsikdo menjaval »nastavitve«. Čevlje so iz menjalnih vrečk montirali na pedala. Sam nisem tikal nič. Držim se prvotno zastavljenega načrta. Spremembe v zadnjem trenutku so marsikdaj posledica negotovosti in naredijo več škode kot koristi. Na tekmi se ne eksperimentira. Gremo na start. Kam – ne vem. Pa smo šli za množico ljudi in prišli. Zadnje praznjenje v gozdičku, ogled profijev, ki so startali v prvem valu, oblačenje plavalne obleke, kape, očal……vse je teklo preveč gladko. Prvič me je malo stisnilo, ko sem stopil v vodo na start. Čudno nelagodno občutje. Kot da ne bi spadal tam. Še zadnjič sem popravil očala in start. In se je začelo. Takoj mi je voda popolnoma zalila očala na levem očesu. Je**** ga. Bom pač mižal na levo oko do izhoda iz prvega jezera, kjer si bom popravil očala. Da to ne bi bilo vse, me je pričelo dušiti. Kot bi me plavalna obleka preveč stiskala. Težko sem hlastal za zrakom in po glavi so se mi rojile čudne misli. Dopovedoval sem si, da naj se skoncentriram na plavanje in da se ne smem ustaviti. Pomagalo je. Počasi sem ujel ritem in »pozabil« na čudne misli. Od tam dalje je bilo plavanje čisti užitek! Med tekom v drugo jezero, kjer se plava druga polovica sem si popravil očala, a takoj ob vstopu v vodo mi je ponovno očala na levem očesu napolnilo z vodo. Smešno, ker z istimi očali tudi treniram in nimam nikoli teh problemov. Menjava je potekala OK. Po planu. Morda prepočasi, a nisem hotel hiteti. Kolo - po avtocesti sem začel umirjeno. Marsikdo me je prehitel, a sem jih vse polovil nazaj, ko sem pričel stopnjevati tempo. Potem sem pa moral na wc. Nisem zdržal več. In kaj zdaj? Naj se ustavim? Škoda časa! Za mano daleč ni bilo nikogar. Med vožnjo sem zapeljal na desni rob ceste, stegnil desno nogo, povlekel hlače dol in gas. Kot profiji. Med vožnjo. Proti koncu je bil curek vse manjši, da je teklo po nogi in čevljih. Lulal sem po niti mesec dni starih, preko 200 € vrednih kolesarskih čevljih. Če to ni luksuz! To sem ponovil še približno 5-krat. Vedno med vožnjo. Vedno je šlo malo po čevljih. Po avtocesti sledi cesta po gričih, ki se nato spusti do Donave. Kot bi morje teklo. Ogromna reka. V edini daljši klanec na progi sem šel pazljivo a še vedno dovolj hitro, da sem lovil. Na vrhu klanca sem vedel, da se proga do konca samo še spušča in da je najhuje na kolesu za mano. A najhuje je šele sledilo. Noge so postajale vse težje in nisem več mogel loviti kolesarjev pred mano. Lahko sem samo držal njihov tempo oz. počasi sem celo zaostajal. Takrat sem še naivno upal, da se bodo noge na teku sprostile in stekle. Preventivno sem se basal s hrano in tekočino. Spustil sem tempo kolesarjenja, da bi prišel spočit na tek a tisti težek občutek, da ne gre je bil vedno močnejši. In potem menjava. Tek. Res ni šlo. Prvih par metrov se teče v stadionu in tam teče vsak. Ampak takoj zatem so me začeli loviti krči. Tekel sem kot šepavec. Takoj mi je bilo jasno, da bo to ena usrana borba za priti v cilj. Ko se je pretežno ravninska proga spustila po kratkem klančku pod most me je prvič huje usekalo, da sem se moral ustaviti. Na kratko razteg in takoj dalje. Pripravil sem se, da bom prvih 10 km tekel »za okrevanje« in da poskusim uloviti tekmovalen tempo v drugih 10 km teka. Tako nekako je tudi bilo, le da v drugi polovici teka, ko bi moral iztisniti še vse, kar je ostalo – ni bilo nič. Poskusil sem teči s kar najvišjo frekvenco. Poskusil sem podaljševati korak in z rokami narekovati ritem, na okrepčevalnicah sem se basal z vsem, kar so nudili a pomagalo ni nič. V glavnem en kl*** od teka. Katastrofa, kakšne ženice so tekle mimo mene. Če vztrajaš, pride tudi cilj. V cilju mešani občutki. Srečen, da sem končal, a nesrečen zaradi načina, kako sem končal. Dobra družba, ki je čakala v cilju (spet sem prišel zadnji od naših!) me je za hip potegnila iz razmišljanja o bedi. A le za hip. Osebno sem nad tekmo razočaran. Bil sem dobro pripravljen. Tudi mentalno. Par dni pred tekmo sem namenil temu, da »naštimam« glavo za tekmo. In pol me uniči en tak ku***v tek!! Čeprav je tekma izredno lepa in dobro organizirana, me ne vleče več tja. Se pa nikoli ne ve, ker imam tako rekoč neporavnane račune…."
Lep pozdrav!
V parku, kjer smo tekli ...
Plavalni trening
