ROMAN MAKUC O TRIATLONU V PORTOROŽU

Nepopisno mi je všeč čakati v vodi na start triatlona. V vodi do pasu, v neoprenski obleki skrit izza plavalnih očal. Tak mir me navdaja takrat, da bi lahko bil tako ves dan. In res smo včeraj v Marini Portorož dolgo čakali na start. Tako dolgo, da sem se popolnoma prepustil uživanju. Po pravilu se na startu ločim od kolegov, se pomešam med množico in uživam. A prej ali slej zatrobi sirena in tako je tudi včeraj. Vrgel sem se naprej v t.i. pralni stroj v borbo za svoj prostor. V desetih letih sem postal že pravi ekspert za starte. Sedaj več batin delim, kot prejmem. Izkušnje pač.

Startal sem grobo in dolgo je trajalo, da sem uspel umiriti dihanje in »strimati« telo na plavalno tehniko. Plavanje OK. Večino sem plaval poleg nekoga, ki je lepo polagal roke v tehniki »roka roko lovi«. Potem je že pravi, sem pomislil in plaval poleg. Ko sem za trenutek »zaspal« mi je pričel bežati. Pognal sem se za njim, ker ga nisem želel izgubiti. Bil je dobra referenca.

Tek do menjalnega prostora je bil doooolg. Predolg.

Na kolesu sem zaman iskal skupino, kateri bi se priključil. Redke posameznike sem polovil in ostal sam. Skupina desetih kolesarjev pred mano mi je bežala in nisem imel možnosti na priključitev. Vseeno sem pritiskal na pedale. Kar tako. Brez nekega cilja. Če že prideš na tekmo, je prav, da se utrudiš. In sem gonil.

Prvi krog. Drugi krog. Situacija je postala hujša. Noge so bile na meji bolečine in na obratu sem videl zasledovalce, ki so me dohitevali. V zadnjem poskusu sem se pognal v zadnji, tretji krog, da bi jim ušel. Pedaliral sem v veter in se komaj premikal.

Srce je želelo 40+ km/h a noge so dale samo 35 km/h. Ni šans. Upočasnil sem in počakal zasledovalce, ki so se nezadržno bližali.

Dobra odločitev. Z njimi v zavetrju je letelo 45 km/h. Tako smo skupaj prišli v menjavo za tek.

Pripravljene sem imel nogavice za tekaški del, a sem v žaru tekme obul superge na golo kožo. Na 5-ih kilometrih me že ne bo žulj ustavil. Tek je zame velika neznanka. Treningov malo, kilogramov veliko. A se je končalo dobro. V cilju, kot je treba. Velika hvala navijačem, ki so glasno navijali. Že veste kdo.

Roman Makuc, 

član ŠD 3ŠPORT