SPLAČA SE!

Naš član Roman Makuc ni samo odličen triatlonec, tokrat se je izkazal tudi kot izvrsten pisec. Spodnje vrstice so namenjene prav vsakemu, ki je kadarkoli tehtal med ležanjem pred televizijo in tekom, še posebej pa bodo prav prišle tistim, ki se s tekom in rekreacijo šele spogledujete.

»Ma kaj se splača?«, je dobrodušno vprašal prijeten mož, ki je stal na dvorišču pred hišo, ko sva tekla mimo. To je bil eden od dolgih tekov v zgodnjem dvo mesečnem uvajalnem obdobju, ki sva si jih privoščila v okoliških vaseh, daleč od stadionov in tekaških prog. Za dušo. Pišem v dvojini, ker imam to srečo, da treniram skoraj vedno v družbi. Opazoval naju je, ko sva se mu bližala po ravni cesti, ki je peljala mimo njegove hiše. Takih stikov v vaseh v zaledju sem vajen. Ljudje so bolj domači. Bil je v delovni obleki in verjetno je po kosilu kanil obirati oljke in izkoristiti zadnjo svetlobo kratkih jesenskih popoldnevov. V naglici in dobro zadihana (govora je o vasi Korte, do katere so vse poti klanci) sva mu odgovorila, da je tek odlična stvar in tekla dalje. A v glavi mi je od tistega trenutka vedno znova odzvanjalo njegovo: »Ma kaj se splača?«

Jaz lahko vem, da se, ampak ali znam to nekomu razložiti? Nekomu, ki mu je tek tuj in ki v tem ne vidi dlje, kot mučenje in ogromno potrato časa, kar v bistvu tudi to je. Nismo vsi kot Emil Zatopek, ki je dnevno pretekel po 30 km brez trenerja. Kar tako, sam. Tek mu je bil očitno veselje. Ali pa kot Paavo Nurmi. Leteči Finec. Novinarji so ga po enem od njegovih uspehov vprašali (že takrat so se ljudje spraševali zakaj teči!), zakaj teče. Odgovoril je, da je tek kot ljubezen. Samo zaljubljeni in tekači to vedo.

Kaj pa jaz? Nisem ne Zatopek in ne Nurmi in tek mi predstavlja napor. Zakaj to počnem? Ali res vem? Od tistega jesenskega dne na Kortah se to sprašujem in evo, do česa sem prišel:

IRON MAN

Ali je tek res samo priprava za svoj drugi ironman, ki ga nameravam opraviti julija letos? Vse bolj se mi dozdeva, da je ironman samo izgovor za tek. Na tekmo sem se prijavil, da bom treniral in ne toliko zaradi tekme same. Res je to kraljevska tekma, ali glavni vzrok že ni. Podrediti večmesečne treninge in priprave samo eni tekmi je preveč rizično. Takrat si lahko čisto enostavno prehlajen z vročino in zadeva iz kart, ki si jo gradil 8 mesecev se sesuje. Vzroke je potrebno iskati dalje.

FIT

Poleti sem poškodoval prst na nogi. Poleg tega sem mi je doma nabralo kup opravil in zadeve s treningi so šle v slepo ulico. Potrebno je bilo presekati, zato sem se 3 mesece odrekel treningom. In se je začelo. Sredi poletja, ko običajno izgubim par kg, sem se pričel rediti. Postajal sem okoren in vse mi je postajalo težje. Vezalke na čevljih so bile vse bolj daleč in kobacanje iz ženinega Cliota je bilo vse težje. Saj ne, da ne bi zmogel, a presenečen sem bil med razliko prej in sedaj. Vedno manj sem bil FIT in vedno huje mi je bilo. Ni bilo druge, kot da se po 3 mesečni odsotnosti vrnem k treningom in da sem ponovno FIT. To je definitivno eden od razlogov, zakaj se splača teči. Lažje živiš in splošno počutje je boljše. Ne veš, če ne poizkusiš oboje. Pojdite teč.

HRBET

Pred leti sem obiskal zdravnika, ker sem imel hude bolečine v nogi. Vsako zimo je bilo huje in huje, do točke, ko sem prebedel noči. Zdravnica me je na moje začudenje poslala slikati hrbet, kar se je izkazalo zadetek v polno. Izpahnjeno vretence. Verjetno poškodba iz otroštva (sem se je točno spomnil: Brežice in Borovnica sta bili vezani v Portorožu in čakali prodajo oz razrez. Otroci smo plezali po sidrni verigi in skakali v vodo….in jaz slabo skačem na glavo). Po slikanju hrbta je sledila fizioterapija in masaže. Hodil sem okoli fizioterapevtov, sam pa naredil nič. Malo je bilo bolje, dokončno pa ne. Danes, ko redno vadim v okviru tekaških treningov nimam s hrbtom oz nogo več nobenih problemov. Ne bi se preuranjeno hvalil, a hude bolečine, ki mi niso po cele noči pustile spati ni več. Danes, ko mi drugi govorijo, da jih boli hrbet in da čakajo na pregled se samo nasmiham. Povem jim o vajah, a vidim, da me niso slišali…….pa tako malo je potrebno narediti. Hrbet, to je zelo vreden razlog za tek! Pejte teč in zraven naredite še kakšno vajo.

SEKS

V službi imam enega, s katerim se sicer zelo poredko srečam, a ko se, beseda nanese na seks. Da kako gre in te stvari. Je starejši od mene in po tej strani ga zelo spoštujem. 12 let nazaj sem mu govoril, da z ženo nikakor ne uspeva zanositi in mi je čisto brezbrižno povedal en recept »od bake«, kako je potrebno narediti. Poleg pa še en kontra recept za splav. Da se najde pri roki za vsak slučaj. Vse domače. Doma sva probala. Če je pomagal recept ali kaj drugega, ne vem, a danes imam 12 let starega sina. Enkrat kasneje, ko sva se ponovno srečala me je ogovoril o treningih, ker je izvedel, da migam in da verjetno pretiravam. Da pretiravanje ni dobro za seks, je rekel. Odgovoril sem mu, da mi je danes ena premalo in da bi rabil najmanj dve. Tako zelo je ostal brez besed, da tega tudi skriti ni mogel. Čisti verbalni knockdown v prvi rundi. Koliko je tu resnice ali ne, ne bom pisal, Če želite izvedeti, pojdite teč. Se splača.

SLUŽBA

Danes zna biti služba zelo stresna zadeva. Hudo stresna. Srečni časi, ko je bila družina osnovna celica družbe so minili leta 1991. Skrenili smo sa puta. Danes je vse orientirano in podrejeno profitu. Profit pa je nenasitna zver. Diagrami morajo izkazovati pozitiven trend rasti in temu je vse podrejeno. Obstoj ni več samoumeven. In v takem okolju se hitro znajdeš v težavah. Prideš iz službe izcejen s težavami, ki jim ne vidiš rešitve. E, takrat pojdi teč. Ne silovito, ampak lahkotno, da nekaj kisika pride še vedno tudi v možgane. Ko se dobro segreješ prikliči probleme iz službe in poizkusi najti rešitev. Več ne bom napisal. Probaj in vidi. Za to se splača teči.

SURVIVOR

To je v bistvu nadaljevanje teme o službi. Ni samo služba danes postala stresna, ampak celovit način življenja. Skrenili smo sa puta. Ena od novih stvari v novi družbi so tudi TV programi, ki jih praviloma vsak danes vidi vsaj 100 ali več, kjer se lahko naučiš preživeti v Sahari, na Aljaski, na pustem otoku sredi Pacifika, v južnoameriški džungli, v romunskih gozdovih, na Antarktiki in Arktiki in še na mnogih drugih krajih. Pokažejo, kako najdeš vodo sredi puščave in hrano sredi ničesar. Kako lahko zakuriš ogenj v vlažnem pragozdu, če se slučajno tam izgubiš in kako uloviš in poješ kačo. Preživetje zagotovljeno. Ne pokažejo pa, kako obdržiš službo, kako prideš prej, kot v šestih mesecih na zdravniški pregled, kako ne plačati advokatu tedenski zaslužek za uro svetovanja, kako si urediti pokojnino, če boš slučajno prišel do tja. Za te težave ni TV programa. Za te težave pomaga tek. Definitivno. Na teku vsaj veš, zakaj ti je naporno. Ker pač tečeš. Se splača.

DEŽ

Teki, ki so mi v najlepšem spominu so tisti v dežju. Dež vedno jemljemo kot nadlogo in še najbolj dobrodošel je po kakšni dolgotrajni suši. Po krivici. Slišati padanje dežja je pravi balzam za ušesa in dušo. Občutek se še poveča, ker ljudje izginejo v stanovanja ali nakupovalne centre in je vse pusto in spokojno. Najbolje je, da je tek lahkoten in da te dež ujame med tekom, ker je težko iz stanovanja pričeti tek v dežju »na suho«. Pridi domov ves premočen. Pojdi takoj pod tuš, se posuši in obleci suhe cunje. Vrhunsko! Če ne bi tekel, ne bi vedel. Se splača. Dobro dene tudi sam sprehod v dežju po promenadi. Ljudi ni in dež ob morju je sploh OK.

TORTA IN VINO

Od ur gospodinjstva v osnovni šoli nisem odnesel nič. Znanja mislim. Spominjam se, da smo razpravljali, ali je torta živilo ali hrana. Še danes ne vem in me niti ne briga. Sem se pa v zadnjih letih naučil veliko o hidratih, maščobah, proteinih, vitaminih, mineralih in še kaj bi se našlo. Čisto spontano sem spoznal učno snov gospodinjstva in to tako, da me že drugi po tem sprašujejo. Kar dober občutek. Hrano doživljam čisto drugače kot prej, kar pa ne pomeni, da se ji odrekam. A, ne! Samo malo bolj pazljivo navigavam med jedilniki. In alkohol sem drastično zmanjšal. Brez terapije. Enostavno ne teče več. Pijem ga pa skoraj vsak dan. Samo nalivam se ne, da si ne uničim »dan potem«. Na smeh mi gre, ko se spomnim, kako je pogledala zdravnica na pregledu ob nastopu službe, ko sem ji rekel, da spijem vsak dan ob kosilu samo kozarec ali dva vina (in se debelo zlagal). Če bi vedela resnico……..Najprej res spiješ kozarec ali dva. Potem se navadiš in piješ za žejo. Tako je bilo, danes pa ni več. Podite zato teči. Enako je kot pri vinu. Najprej se malo posiliš, potem teče samo. Se splača.

KAVČ

Kavč, ja. Kaj ima kavč s tekom? Veliko. Po vseh tekaških naporih je tudi ležanje na kavču užitek. Ne tak vsakdanji, ampak bolj kot priložnost, ki si jo občasno privoščiš. Lahko je čisto na kratko, lahko pa tudi zabredeš v alfa stanje, vedno je užitek. Tak pravi užitek. Redek, kot tartuf in ne vsakdanji, kot krompir. Prava stvar. Pejte teč, še posebej, če vam paše ležat na kavču. Tek je kot visoka šola ležanja na kavču. Se splača.

NAUK O KRALJEVSKEM BRANCINU

Za konec še nauk o kraljevskem brancinu. Naučil sem se ga v nekem koprskem baru. Tam smo pristali na pivo po bowlingu v soboto zvečer ob priliki rojstnega dne enega izmed nas. Bilo nas je sedem in posedli smo se okoli šanka. Jaz sem bil na koncu (ali začetku – kot vzameš). Po vrnitvi z WC-a je na sedežu poleg mojega sedel en starejši gospod in me ogovoril, čim sem prisedel. Da ni vedel, da je moj sedež zaseden in da so mu moji prijatelji to povedali in da ….bla, bla……ni se mi ga dalo poslušati. Bil sem že malo utrujen, ura je bila pozna in jutri me je čakal trening. Sklenil sem, da se mu bom čisto malo posvetil, ker je bil sam, a ne preveč. Ni se mi dalo razdajati. V tistih par minutah najine konverzacije pa se je obrnilo drugače. 70 let star gospod s čepico in debelimi očali, malo naglušen, poln življenja in z neko mešanico slovenskega italijanskega jezika je v teh prvih minutah bleknil par takih zadev, da me je pritegnil. Govoril je o trenutni gnilo kapitalistični situaciji, o svojem študiju v Ljubljani pa o teatru in/ali zelju s klobaso tam gor……..Pravil je, da bi morali mi mladi (mi je dal cca 30 let!!!! ) spremeniti svet in obuditi prave življenjske vrednote in se ne prepuščati gnilobam sodobnega življenja. Kar se tiče revolucij sem jaz sicer čisti jebiveter, ampak ob njemu kar nisem mogel ostati ravnodušen. Čas je tekel, debata pa tudi. Tekla je med trenutno družbeno politično situacijo, do potomcev, ki se v gnilo kapitalističnem svetu prodajajo za preživetje, pa o tem do koder je služba še upravičena in od kje dalje je to samouničevanje… …..in tako sva midva priplavala do rib!

Da je bil on najboljši lovec na brancine. Lovil je prave beštije. Od 5 ali od 8 kil. Točno je vedel, kje in kdaj jih loviti. Bil je in še danes je znan po svojih ulovih (kasneje sem se malo pozanimal in naj bi bilo vse res. Za take lovske debate se sicer ne navdušujem, čeprav sem svoj čas v enem popoldnevu tudi sam potegnil 5 lic na čoln, a danes gledam na to drugače).

In potem je rekel, da je nekega dne potegnil v čoln enega brancina od 5 (ali 8 kil – se ne spomnim). Pravo beštijo. Bil je ogromen. Velik. Ležal je v čolnu in v nekem trenutku, ko ga je občudoval se je zagledal v njegovo oko. Spogledala sta se. Brancin ga je pogledal direktno v oči. Takoj je vzel brisačo in ga pokril. Bašta, je rekel. Konec je. Nikoli več. In od takrat ne lovi več. Rekel je, da ni mogel prenesti njegovega pogleda. Beštija, ki je bila še dve minuti nazaj kralj v svojem kraljestvu, je sedaj kot plen ležala na umazanih pajolah ribiškega čolna in čakala na svoj konec. Ne, je rekel. Tega jaz ne bom delal. In od takrat ne lovi več.

Evo. Tako je to.

Danes kralj v svojem kraljestvu, čez minuto ali dve pa na koncu na umazanih pajolah ribiške barke. Čisto iznenada in brez najave. Zato ne čakati in pojdite teči takoj danes.